Lk 12,49–53

RAZDOR, OGENJ, trpljenje, TEKMA in nenEhni boj

Današnji evangelijski odlomek – če vse druge odmislimo – zadostuje, da postavimo pod vprašaj nekatere molitve in pesmi, ki častijo in opevajo nepredstavljivo »sladkega« Jezusa, prav tako nekatere slike in kipe, ki nam skušajo predočiti, kako je bil »ljubezniv«. Jezus ne prinaša sladkosti in ljubeznivosti, v današnjem evangelijskem odlomku beremo, da prinaša ogenj in razdor. In to razdor tudi v naši najožji sredi, tudi znotraj najožjih družinskih članov.

Ogenj, ki ga Jezus prinaša, je njegov evangelij, je ljubezen, ki ga žene v trpljenje in smrt. Je moč Duha, ki ga bo poslal na svojo Cerkev. Je ogenj krščanstva, ob katerem se že dvajset stoletij greje evropski človek in ob njem ves ostali svet.

Razdor je prinesel, ker je vedel, da se bodo zaradi njegovih zahtev v isti družini eni odločali zanj in drugi morda proti njemu.

Prav je, če kdaj začutimo vsaj delček tega

razdora tudi v naši javnosti. Dokaz je, da je Kristus med nami živ. Ali bi bil, če se zanj sploh ne bi vedelo ali če bi se nihče ob Njega ne obregnil? To bi pomenilo, da nam ga je uspelo docela »posladkati«. Da je z nami le kot »nekaj, kar se nahaja v izložbi« …, je lepo, mikavno …, a nenazadnje zgolj to.

Če hočemo vse to doumeti, moramo biti v nenehni tekmi – s samim seboj, pa tudi svetom okoli nas. To predstavlja tudi boj, o čemer nam govori Pismo Hebrejcem. Ko pisec konča z naštevanjem starozaveznih pričevalcev močne vere, pokaže na zadnjega in največjega pričevalca, na Jezusa. Poleg tega, da je voditelj in dopolnitelj vere, se razlikuje od vseh drugih in sploh od vseh ljudi tudi po tem, da mu ni bilo treba iti v trpljenje, kot moramo iti mi vsi. Pretrpel je križ in šele potem stopil v veselje na desni Božjega prestola.

Zgled nam je dal, da bi mi v tekmi ne omagali, temveč vztrajali, pa čeprav se bo potrebno boriti do krvi – morda celo tudi znotraj družine.

Po: Beseda da Besedo