Lk 13,22–30

KOLIKO BO ZVELIČANIH?

Sodeč po nekaterih trditvah naj bi jih bilo bolj malo. V današnjem evangeliju govori Jezus, da vodijo v nebesa ozka vrata. Drugje pripoveduje o strmi poti, ki vodi v nebeško kraljestvo. Tudi stavek, da je mnogo poklicanih in malo izvoljenih, je v prid mnenju, da bo zveličanih malo.

Konec današ-njega evangelj-skega odlomka pa nasprotno prikazuje množice, ki se z vzhoda in zahoda, s severa in juga zgrinjajo k mizi nebeškega kraljestva. Iz Jezusove prispodobe o pastirju, ki se mu je od sto ovac ena sam a izgubila, pa je še to poiskal in vrnil med čredo, smemo sklepati, da ne bo nihče pogubljen. Apostol Janez je v skrivnem razodetju videl veliko množico, ki je ni mogel nihče prešteti, iz vseh narodov, rodov in ljudstev in jezikov, kako je stala pred Jagnjetovim prestolom s palmami zmage v rokah.

Vidimo torej, da s samim navajanjem svetopisemskih stavkov ne pridemo do zadovoljivega odgovora na vprašanje, kolik bo zveličanih.

In vendar je odgovor. Kratek in jasen. Jezus ga daje v današnjem evangeliju, ko pove, kdo ne bo in kdo bo zveličan.

Kdor je delal krivico, ne bo zveličan, pa čeprav je po kakšnem srečnem naključju sedel z Jezusom pri mizi, z njim jedel in pil in ga poslušal. Tako zveličanje bi bilo preveč poceni. Kakšen Bog bi pa bil, ki bi delil nebesa po srečnem naključju.

Kdo pa bo zveličan? »Prizadevajte si, da vstopite!« se glasi Jezusova spodbuda. Za zveličanje si je torej treba prizadevati. Kaj prizadevati? Med mnogimi zložnimi cestami najti tisto strmo, ki vodi k Bogu, in med mnogimi širokimi vrati poiskati tista ta ozka, ki se odpirajo v nebesa. Kdor bo do teh vrat prispel, si bo moral prizadevati, da bo brez vse odvečne krame, ker bi ga ta ovirala pri ozkem prehodu. Ozka vrata so navadno tudi nizka, zato si bo moral prizadevati, da ne bo imel na sebi prav nič narejene in umišljene visokosti.

Zveličanih bo torej toliko, kolikor bo takih, ki si bodo za to prizadevali.

Po: p. Franc Cerar