Lk 14,25–33

ČE KDO HOČE … ODPOVED, KI BOGATI

Ljubezen do očeta, matere in drugih domačih nam je dana po naravi in je velika vrednota. Za kaj vse bi bili prikrajšani, če nam ne bi bila dana. Največ sreče doživi človek prav v družini, ki je v njej rastel, in potem v tisti, ki jo je sam ustanovil. Če je kje na zemlji košček raja, je to lahko le v družini, kjer se imajo radi.

Da je družina srečna, pa so poleg ljubezni in razumevanja potrebne še najosnovnejše dobrine prebivanja in preživljanja.

Za Jezusom gre velika množica. Pričakovati bi bilo, da bo izkoristil priložnost ter imel navdušujoč govor, s katerim bo ljudi še bolj pritegnil in jim obljubil, kaj vse velikega in dobrega jih čaka, če postanejo njegovi učenci. On pa jim govori nekaj povsem drugega, celo nasprotnega: njegov učenec more biti le tisti, ki je zaradi njega pripravljen pustiti očeta in mater, ženo in otroke, brate in sestre in se poleg tega odpovedati sploh vsemu, kar ima ali bi mogel imeti, celo lastnemu življenju.

Družinske vezi so nekaj velikega in lepega, a same povedo, kaj so: vezi. V tem je njihova slaba stran. Vežejo! Za Jezusom pa ne moreš, če si na karkoli navezan. Za njim moreš le, če si vsega prost, če si pripravljen pretrgati vse vezi, se vsega osvoboditi, vse njemu zapostaviti in zgolj v tem pomenu »zasovražiti«.

Jezus ni bil poročen, ni imel otrok, ni si pridobil premoženja, celo svoji volji se je odpovedal, ko jo je združil z Očetovo. In vendar: on, ki ni imel nič, je prinesel zaklade, ki jih ne morejo uničiti ne molji ne rja. On, ki ni imel lastne družine, je postal nosilec življenja vsem, ki prihajajo k njemu. Življenje, ki je zapustilo vse, da bi se moglo darovati Božji volji, se je izkazalo za najbogatejše, najširše in najbolj osrečujoče. Ne le zanj, temveč za vse, ki gredo iskreno za njim.

»Če kdo hoče …« Nihče ni primoran! Tisti pa, ki hoče, naj od vsega predložnega doseže toliko, kolikor je v njegovi moči.

Po: Beseda da Besedo