Lk 17,11–19

SAMO EDEN OD DESETIH

Ozdravljenih je bilo deset, zahvalit pa se je prišel samo eden. Nad brezbrižnostjo devetih smo začudeni. Če pa se skušamo vživeti v katerega od njih, bomo morda našli v njem prepričanje, da se nima za kaj zahvaljevati. Ko je bil rešen gob, mu ni bilo nič podarjeno, temveč le vrnjeno nekaj, do česar je imel pravico.

Ali ne razmišlja podobno mnogo (9:1) ljudi? Ne samo da se Bogu ne zahvaljujejo, celo vsako misel nanj zavračajo. Prepričani so, da bi Bog, če je, moral vsakomur, ki ga v bivanje pokliče, dati vse, kar mu pripada, in umakniti vse, kar mu bivanje otežuje. Devet gobavcev bi po takem prepričanju moglo Jezusu kvečjemu očitati, zakaj je sploh dopustil, da so za gobavostjo zboleli, če pa je že to dopustil, zakaj je tako dolgo odlašal z ozdravljenjem.

Kaj naj k temu rečemo? Odgovoril je Jezus, ko je tistemu, ki se mu je prišel zahvalit, dejal, da ga je rešila njegova vera. Deveteri so pač ravnali, kakor so, ker niso imeli vere.

Judje so imeli sebe za čistokrvne Abrahamove potomce in za pravoverne Mojzesove učence. Samarijanska kri je bila pomešana s pogansko, kar pomeni, da je vsak Samarijan že vnaprej zaznamovan. Komaj da je mogel imeti kakšno dobro lastnost, če pa jo je že imel, jo je imel v najmanjši možni meri. Ko je v zgodbi povedano, da se je prišel zahvalit prav Samarijan, je bil to za Jude opomin, naj ljudi ne presojajo po zunanji pripadnosti, temveč po notranji vrednosti. Človek ni dober ali slab zato, ker izpoveduje to ali ono vero, ker je član tega ali onega naroda, temveč ga dela dobrega ali slabega to, za kar se sam v srcu odloča.

Tudi danes in pri nas se najdejo ljudje, ki podlegajo skušnjavi, kateri so podlegli Judje. Imajo se za boljše samo zato, ker izpovedujejo vero, ki jo imajo za edino pravo, ker izpolnjujejo predpise in zapovedi, ki jih imajo za edino zveličavne, ker pripadajo stranki, ki jo imajo za edini pošteno … Vse te Jezus danes nagovarja.

Po: Beseda da Besedo