Lk 18,1–8

MOLITEV SPREMINJA NAS, NE BOGA

S prosilno molitvijo imamo vsi težave. Včasih namreč ne deluje tako, kot smo si mi zamislili. V porabniški družbi smo se pač navadili, da stvari, ki odpovedo, vržemo na odpad. Prav to mnogi storijo z molitvijo.

Vendar nas Jezus vedno znova prepričuje, da je molitev potrebna in tudi uspešna. Če celo krivični sodnik ustreže nadležni vdovi, »pa Bog ne bo pomagal do pravice svojim izvoljenim, ki vpijejo k njemu noč in dan, in bo pri njih odlašal?«

Osnovni nesporazum je najbrž v tem, ker menimo, da bomo z molitvijo spremenili Boga in njegove načrte. Podobni smo poganom, ki hočejo z magijo pridobiti bogove, spremeniti njihove namene in jih zdramiti iz njihove ravnodušnosti. Jezus pa pravi: »Ne bodite jim podobni, saj vaš Oče ve, česa potrebujete, še preden ga prosite.«

Molitev ne spreminja Boga in njegovih sklepov, ampak nas in naše načrte. V njej se kakor v kakšni čistilni napravi naše številne želje in zahteve očistijo in uredijo. Počasi se izloča navlaka neurejenih in vse preveč človeških prošenj. Polagoma spoznavamo, kaj je tisto, od česar se moramo posloviti. Postajamo sprejemljivi za Božje odločitve. Zato je molitev boj s samim seboj, včasih boleče uglaševanje na Božjo voljo.

Jezus je obljubil, da nam bo Oče dal vse, za kar ga bomo prosili v njegovem imenu. Tej molitvi je zagotovljeno uslišanje. A ne pozabimo, da je to izrekel pri zadnji večerji, tik pred svojim trpljenjem in križem. Človeško gledano je bilo tedaj vse izgubljeno.

In kaj je tisto »vse«, na kaj misli Jezus, ko obljublja: Če vam bo dal vse?

Odgovor najdemo prav v Lukovem evangeliju: to je Sveti Duh, s katerim bo nebeški Oče obdaril tiste, ki ga prosijo. Bog sam je torej tisti dar, ki ga moramo izprositi. Kdor prosi za manj, prosi premalo.

Po: B. Dolenc