Lk 20,27–38

ZADNJA POSTAJA

V tem mesecu se je gotovo vsak od nas ustavil in pomudil tudi na kraju, ki je svet in skrivnosten. O njem nam naš pesnik Župančič poje: »Tihi, skrivnostni tisti so hrami …« Tam človek utihne in gre vsaj za nekaj minut vase. Misel poleti v preteklost, spomin oživi na ljubljeni obraz, na dragega človeka.

Jesen je tako čas, ko se marsikdo ustavi in zamisli: Kam grem, kakšna prihodnost je pred menoj in od kod prihajam? Kdo sem?

Človekovo življenje je odprto v dve smeri, v dve skrivnosti. Pred rojstvom in po smrti – na obeh koncih smo pogreznjeni v nepoznano, v skrivnost, v večnost, iz katere smo izšli in v večnost, v katero gremo. Ali pa morda iz enega niča v drugi nič?

»Ničesar ni, samo tema,« pravijo nekateri. Spoštovanja vredno mnenje – kdor ga prenese, kdor lahko z njim živi. Ima pa eno pomanjkljivost, ki je v tem, da mu manjkajo dokazi.

Domnevam, da bo takšen človek prisluhnil, če bo slišal, da je nekdo, ki ga ima mnogo ljudi na tem svetu za Božjega Sina, pred več kot dva tisoč leti govoril o nekem drugem , prihodnjem veku in o vstajenju od mrtvih. Kako je že rekel? »Tisti, ki dosežejo oni svet, ne morejo več umreti. Enaki so angelom, saj so Božji otroci in jih čaka vstajenje. Da, mrtvi bodo vstali. Kajti Bog ni Bog mrtvih, ampak živih. Njemu vsi živijo. Jaz sem vstajenje in življenje. Kdor vame veruje, vekomaj ne bo umrl.«

Onstran torej le nista samo tema in pogreznitev v nič. Pa pravijo: Nihče se ni vrnil, da bi povedal. Pač, nekdo se je vrnil, živ se je vrnil iz predora smrti. Zanimivo je, da sprva celo njegovi najbližji prijatelji niso mogli verjeti lastnim očem. Toda od tiste prve velike noči je vse drugače. Zadnja postaja – cilj na koncu predora je znan.

Po: TV Slovenija – Ozare