Jn 1,1–18

Prišel je, da bi pričeval o Luči

Kjer je tema, se rada prikriva hudobija, kjer je luč, pa so dela očitna. Že v navadnem življenju je tako, nič drugače pa ni v življenju z Bogom. Sveti Pavel pogosto govori o luči in kristjane imenuje »otroke luči«. »Kakor otroci luči,« pravi, »hodimo v vsej ponižnosti in preprostosti«. Ob srečanju  z Jezusom–Otrokom je starček Simeon zapel hvalospev, ki ga duhovniki molimo vsak večer ob sklepu molitvenega bogoslužja (brevirja). V nedeljah, ki so pred nami, bomo še pogosto slišali besede o luči. Cerkev svoje člane sprejme in jih ob odhodu pospremi s Kristusovo lučjo. Pri krstu duhovnik povabi starše, da prižgejo krstno svečo otroka ob velikonočni sveči, ki predstavlja vstalega Kristusa, in pri tem pravi: »Sprejmite Kristusovo luč! Starši in botri, ohranite luč, ki vam je zaupana, da bodo vaši otroci v Kristusovi luči varno hodili kot otroci luči, vztrajali v veri in šli z vsemi svetniki v nebesih prihajajočemu Gospodu naproti.«

Tej luči, ki jo od roda do roda prenašamo kot olimpijsko baklo, je treba dajati vedno nove hrane, da ne ugasne. Ta hrana je zvestoba besedi.

Za rajne Cerkev pošilja prošnjo: »Večna luč naj jim sveti, Gospod.« Luč v nas pogosto ugaša, ker ni žive povezave s Kristusom – pravo Lučjo, ki razsvetljuje ta naš svet. Naše krščansko poslanstvo je, da bi pričevali o Luči. Luč je dobrota, iskreno prijateljstvo, poštenost, nesebična ljubezen. Vse to razsvetljuje življenje nam in drugim ter pričuje o Bogu, ki se je naselil med nami.

V življenju je treba sijati Kristusa – Luč sveta. »Če moreš biti zvezda na nebu,« je zapisal nekdo, »bodi zvezda na nebu! Če pa ne moreš biti taka zvezda, bodi kres na hribu! Če ne moreš  biti kres na hribu, bodi svetilka v hiši!« Ta je najbolj dragocena.

Po: S. Čuk