Lk 2,22–(32)40

DAR, MEČ IN LUČ

Dar.

Dar je sad ljubezni. Darovati more samo, kdor ljubi. Sebičnež ne daruje. Kar ima, zadržuje zase, pa še tujega bi se rad polastil.

Večja je ljubezen, dragocenejši je njen dar. Marija daruje najdragocenejše – Sina. Sin daruje največ – sebe.

Vse naše življenje je darovanje. Toliko smo prijatelji, družina ali skupnost, kolikor znamo darovati. Tudi služba, delo in poklic je darovanje. Zavest, da darujemo in da smo obdarovani, nas osrečuje in nam lepša vsakdanjost.

Meč.

Marija je darovala, pa ji je videc napovedal, da ji bo dušo presunil meč. Jezus je daroval, pa mu je vojak prebodel srce. Daroval se je za nas – kako smo mu vrnili? Daroval se je Očetu, pa se je v trenutku najvelikodušnejšega darovanja čutil najbolj zapuščenega.

Vsako darovanje ima svoj meč. Katero prijateljstvo ni bilo nikdar ranjeno? Kateri mož ni nikdar ranil svoje žene in ona njega? Kateri otrok ni nikoli ranil srca svoje matere? Katera mati ni kdaj ljubljenemu otroku odrekla najbolj goreče želje?

Meč je našemu darovanju tako potreben kot zemlja zrnu. Če ne pade vanjo in ne umrje, ne more postati rodovitno.

Luč.

Kako revno bi bilo človeštvo, če ne bi imelo evangelija. Ta knjiga je najmočnejša luč v temi našega zemeljskega potovanja. Pove nam, da nismo izgubljena bitja v neizmernih razsežnostih vesolja. Tisti, ki nas je poklical v bivanje, je za nas izmeril daljo in nebeško stran. Dovolj je osvetljena, da jo more videti vsakdo, če le hoče.

Po: F. Cerar