Mt 5,13–16

NE GOVORI, DA SI KRISTJAN, ČE ŽIVIŠ KOT POGAN!

Sveti Anton Padovanski je v enem od svojih govorov dejal: »Živa je govorica, ko govorijo dela. Umolknejo naj, prosim, besede, govorijo naj dela. Polni smo besed, smo pa brez del, in zato nas zadene Gospodovo prekletstvo; preklel je namreč smokvino drevo, na katerem ni našel sadu, ampak le listje.« Povedano je pravzaprav tisto, kar nam danes v evangeliju govori Jezus: »Vi ste sol zemlje … Vi ste luč sveta.«

To njegovo zahtevo bomo uresničili, če bo njegova modrost, njegova živa in učinkovita beseda v nas in če bomo po njej uravnavali svoje vsakdanje delovanje. Jezusov učenec je kakor sol, dokler je v njem Božja beseda čista, nepokvarjena. Že s svojim zgledom varuje svet moralne gnilobe. Kakor hitro začnemo Božjo besedo spreminjati po svojem okusu, postane naše življenje »neslano«, kar  v ljudski govorici pomeni isto kot neumno, vsebinsko prazno. Sv. Anton bi dejal, da je na drevesu našega življenja samo listje, pa nobenih sadov.

Kristus nam naroča, naj bomo luč sveta. Ta luč mora biti pristna, ne umetna: ne moremo v javnosti nastopati kot »svetniki« (taki, ki »svetijo«), če je dejansko v naših srcih zaradi sebičnosti, zaverovanosti vase prej temno kot svetlo. Naša luč je lahko le odsev Božje luči. »Naša luč mora svetiti tako, da se bo videlo, da je to Božja luč, in da bodo ljudje slavili Boga, ne nas,« piše p. Albin Škrinjar. »Mi smo kakor mesec, mrzel in teman, ako ga sonce ne ogreje, ako z njegove površine ne odseva sončna svetloba … Tudi najmanjši žarek ne sije z nas, ne da bi bil od Sonca – Boga. Bog hoče, da njegova luč odseva v našem življenju …«

Drugo ime za svetlobo je dobrota, ljubezen. To je »utelešena vera«. Preden sem kristjan, moram biti človek. Če hočem biti dober kristjan, moram biti dober človek. Lepo govorjenje pred Bogom ne velja veliko, pomembno je, kako in v kolikšni meri naše življenje potrjuje naše govorjenje.

Po: S. Čuk