Mt 5,17–37

TRDE ZAHTEVE

Današnji evangelijski odlomek, vzet iz Jezusovega govora na gori, vsebuje na videz trde in težke zahteve. Človek se vpraša, ali jih je sploh mogoče izpolniti. V zvezi z njimi mi je nekdo rekel: »Jaz bi moral že zdavnaj goreti v peklu, ker sem že stokrat komu rekel, da je nor.« Za koga smo slišali, da si je izdrl oko ali odsekal roko? Koga smo videli oditi od oltarja, da bi se spravil s sprtim bratom? Ali res ne smemo pogledati lepe in urejene ženske? Ali naj obsodimo vse, ki so doživeli zakonski brodolom, pa skušajo – kakorkoli že – splavati na suho?

Jezus ve, da so v človeku poleg dobrih tudi slaba nagnjenja. Ve, da jih ne moremo zlahka in na hitro izkoreniniti. Želi pa, da bi jih z vztrajnim prizadevanjem preraščali in prepojili z nadnaravnim gledanjem. Njegove besede nas  k takšnemu gledanju in preraščanju usmerjajo. Opozarjajo nas, da se ne smemo nikoli zadovoljiti z doseženo pravičnostjo, kot so to delali samozavestni pismouki in farizeji, temveč moramo vedno znova preverjati njeno pristnost.

Vsakomur se zgodi, da izreče neprimerno besedo. Zaradi nje same še ne bo pahnjen v pekel. Če pa bo s svojim govorjenjem uničeval ljubezen in podpihoval sovraštvo, mu kazen ne uide. Če si s kom sprt, ti ni treba teči od oltarja. Če pa že pred oltar prideš, si dolžan pred njim razmišljati, kaj ti je storiti, da se bo spor končal. Vsaka lepota, tudi ženska, je odsev Božje lepote. Zato jo smemo gledati. Toda ne poželjivo, temveč zrelo in spoštljivo. Pri ločitvah zakona je krivda navadno porazdeljena med dva ali celo med tri, deleži te krivde pa so različni. Zato tudi evangelijska obsodba prešuštva ne more veljati za vse enako. Smemo jo razlagati kot opomin, da je urejen zakon vrednota, za katero moramo storiti vse, kar je mogoče, da jo ohranimo, in ki je ni mogoče zavreči brez hudih posledic. Resnico je treba tako spoštovati, da je ne bo treba nikoli potrjevati s prisego.

Po: Beseda da Besedo