Mt 17,1–9

»TA JE MOJ LJUBLJENI SIN«

Na današnjo drugo postno nedeljo vsako leto poslušamo evangeljski odlomek o Jezusovem spremenjenju na gori Tabor. Vsi trije evangelisti: Matej, Marko in Luka, ki o tem dogodku poročajo, povedo, da so Peter, Jakob in Janez, ki jih je Jezus izbral za priče svojega poveličanja, slišali iz oblaka glas: »Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje, njega poslušajte!« Podobne besede je nebeški Oče izrekel ob Jezusovem krstu v Jordanu. Z veliko ljubeznijo je tudi ob našem krstu rekel: »Ta je moj ljubljeni otrok, nad katerim imam veselje.« S to izpovedjo očetovske ljubezni nas je poklical v življenje prijateljstva z njim. Žal pa ne more imeti vedno veselja nad nami, ker smo vse prevečkrat gluhi za njegov glas, ki nas znova in znova vabi, da obnovimo krstno milost. Kliče nas po svojem Sinu, ki je daroval svoje življenje za nas, da bi nas prepričal, koliko veljamo pred Bogom in kako rad nas ima.

Bog nas kliče po naših vsakdanjih dolžnostih in življenjskih okoliščinah. Tam se uresničuje naš krščanski poklic, tam se izkaže moč milosti našega krsta. Pri tej nalogi nismo prepuščeni sami sebi, ob nas je vedno zvesti Bog, ki nas po milosti, izvirajoči iz trpljenja in vstajenja svojega Sina, vedno znova dviga in krepi. Vera mora pognati korenine v zemlji, v katero nas je posadil Bog. Njemu moramo služiti v ljudeh, ki so naši sopotniki, čeprav so pogosto zelo težki. Kakšni smo pa mi drugim?

»Bog nas je odrešil in nas poklical s svetim klicem, ne po naših delih, temveč po lastnem sklepu in milosti,« piše v drugem berilu apostol Pavel. Naše spoznanje o Bogu in naše prijateljstvo z njim se začenjata z njegovim darom, zato mora biti naš odgovor hvaležnost. Ta pa pomeni veselo priznanje darov, ki jih človek prejme, in tudi pripravljenost, da te nezaslužene darove posredujemo naprej. »V tebi bodo blagoslovljeni vsi rodovi na zemlji,« je Bog obljubil očaku Abrahamu. Naj se ta napoved na nek način uresničuje tudi v našem življenju.

Po: S. Čuk, Misli srca