Mt 9,36–38; 10,1–8

DVANAJST IMEN

Današnji evangelij nam našteva imena dvanajsterih mož, ki si jih je Jezus izbral za apostole. Kaj vemo o njih?

Peter bo postal skala bodoče Cerkve. Kljub zelo človeškim potezam svojega značaja. Ko bi moral moliti, je spal; ko bi moral misliti na nebeško, je mislil na zemeljsko; ko bi se bil moral za Jezusa postaviti, je prisegal, da ga ne pozna.

K Jezusu ga je privedel njegov brat Andrej. Tega imamo lahko za predstavnika ljudi, ki drugim pomagajo naprej, sami pa ostanejo v ozadju.

Brata Jakob in Janez sta dobila ime sinova groma, ker sta klicala Božjo kazen na negostoljubno samarijsko vas. Janez bo pozneje dobrohotnejši. Stal bo pod križem, pa ne bo rekel žal besede čez Jezusove morilce. Oba z Jakobom bosta pokazala pripravljenost piti Jezusov kelih.

O Filipu in Bartolu vemo, da sta pod smokvinim drevesom modrovala, ali je možno, da pride Mesija iz tako zloglasnega gnezda, kot je Nazaret.

Tomaž se je s svojim obnašanjem za vedno zapisal v društvo dvomljivcev in črnogledcev.

Iz Matejevega poklica bi mogli sklepati, da je bil udarjen na denar. Če bi bil res takšen, Jezusu in njegovemu spremstvu ne bi priredil velike gostije. Hvaležni smo mu, da si je zapomnil toliko Jezusovih besed in dejanj in jih ohranil v evangeliju.

O Jakobu, Tadeju in Simonu vemo le toliko, da so spadali med Jezusovo dvanajsterico.

Juda je dobro začel, slabo nadaljeval in še slabše končal. Koliko rajši bi ga videli skesanega pod križem kakor visečega na vrvi.

Bili so ljudje, podobni nam. Zakaj je Jezus prav nje povabil v svoj ožji krog, ne vemo. Ni naredil iz njih nadzemeljskih bitij. Ostali so ljudje, kot so bili poprej. Prejeli pa so nalogo, ki presega človeške moči: oznanjati Božje kraljestvo.

Storili so, kar so mogli. Česar sami niso mogli, je storil po njih tisti, ki jih je izbral in poslal.

Po: F. Cerar