Mt 10,26–33

NE BOJTE SE

V današnjem evangeliju kar trikrat slišimo: »Ne bojte se!« Najprej Jezus pravi: »Ne bojte se ljudi!« Ljudje sodimo po videzu, Bog sodi po namenih našega srca. Prišel bo dan, ko se bodo razkrili nameni vseh src javno, vpričo vsega človeštva, in takrat se bo videla prava vrednost človeka. Če se v življenju ravnam po načelu Bog me vidi, zlepa ne bom neiskren, dvoličen. Če imam pred očmi dejstvo: Bog me vidi in pozna do najglobljega kotička  srca, bom iskren in se ne bom pretvarjal pred ljudmi. Tudi se ne bom pretirano »grizel« zaradi takšne ali drugačne sodbe ljudi. Če me hvalijo, sam najbolje vem, koliko sem vreden. Vem, da bi lahko bil boljši, če bi koristno uporabil vse Božje darove, zato me nobena hvala ne bo prevzela. Če me upravičeno grajajo, si bom grajo vzel k srcu in se bo poboljšal. Če pa graja ni upravičena, me ne bo potrla, zavedajoč se, da je pomembno edino to, kaj o meni sodi Bog. Trudil se bom biti čim boljši v njegovih očeh. In če bom dober v Božjih očeh, tudi v očeh ljudi ne bom mogel biti slab.

Potem smo slišali Jezusove besede: »Ne bojte se tistih, ki umorijo telo, duše pa ne morejo umoriti.« Vsa zgodovina krščanstva je hkrati zgodovina mučencev – doslednih Jezusovih učencev, ki so radi žrtvovali svoje življenje, da so ohranili nedotaknjeno zvestobo svojemu Gospodu. Vsaka bolečina, ki jo sprejmemo iz ljubezni do Boga in se uresničuje v medsebojni človeški ljubezni, se spremeni v biser. Poveličana bo ljubezen mater, ljubezen trpečih, bolnikov, ostarelih, zapostavljenih in preganjanih, tistih, ki jih svet – in ponavadi mi z njim – zaničuje, gleda postrani. Dan, ko bo Bog sodil svet, nam pripravlja velikanska presenečenja. Od nas je odvisno, ali bodo ta presenečenja za nas ugodna ali neprijetna. Pomembno je vedeti: Bog stalno bedi nad nami. Če skrbi za ptice, kot so vrabci, ki niso ne posebno lepi in niti kakšni prijetni pevci, bo menda skrbel za nas, ki nam je zaupal tako dragocene darove: svobodno voljo, razum, posvečujočo milost.

Predvsem naj se ne bojimo priznati njega pred ljudmi. Naj se ne bojimo pokazati, da smo njegovi učenci. Vendar Jezus ne misli toliko na slovesne izjave in priseganja, da smo verni, misli predvsem, da ga ne zatajimo s svojim življenjem.

Po: S. Čuk, Misli srca