Jn 10,11–16

DOBRI PASTIR je …

V zgodovini Izraela je bilo mnogo pastirjev. Nekateri so bili dobri in skrbni. Nihče pa ni vzbudil toliko pozornosti kot Jezus Kristus. Ljudje so njegove besede dojeli kot vir in smisel življenja. Njegova dela so pomenila skrb in bližino.

Dobri pastir skrbi za čredo. Ni izven črede, ampak se nahaja sredi črede. Pomenljivo je povedal papež Frančišek: »Pastir mora imeti vonj po ovcah.« Odsotnost tega vonja dokazuje, da ne pase ovac, ampak jih samo izkorišča sebi v prid. Taki so najemniki, ki zbežijo pred volkovi. Njihova edina skrb je prodaja črede, zaslužek in bogatenje. Dobri pastir pozna svoje ovce in ovce poznajo njega. To ni umska sposobnost spomina, ampak mnogo več. Poznati ovce pomeni hoteti jim dobro, ljubiti jih, za njih celo darovati življenje. Z Jezusom Bog vstopa v človeško zgodovino. Njega so napovedovali preroki, da bi zbral razkropljene v skupnost Božjih otrok. Jezus kot Dobri pastir pooseblja veličino in hkrati nežnost Boga. Odnos pastirja do ovac primerja z odnosom med njim in Očetom. Kot je Oče vreden Sinove ljubezni, tako so ovce vredne pastirjeve ljubezni. Pomeni, da Jezus, Dobri pastir, nič manj ne ljubi ljudi, kot ljubi svojega Očeta. Gre za brezpogojno ljubezen, ki se za nas do konca daruje na križu. »Dobri pastir da svoje življenje za ovce«. Krotko je dovolil, da so ga ponižali v klavno ovco.

Jezusovo obljubo, da mora poskrbeti tudi za ovce, ki niso iz tega hleva in jih pripeljati in bodo poslušale njegov glas in bo ena čreda, en pastir, sta kot Božji klic dojela sveta brata Ciril in Metod. Zapustila sta domači Solun, se odpovedala visoko razvitemu kulturnemu prostoru Bizanca, varnosti grške tradicije in se odzvala prošnji moravskega kneza Rastislava ter leta 862 odšla misijonarit med Slovane. Širila sta krščansko oznanilo med naše prednike. Gotovo je bilo zanju najbolj boleče, da so nekateri, ki so se imeli za dobre pastirje, ovirali njuno delo. V bogoslužju niso trpeli slovanskih besed. Niso dojeli, da v čredi ne sme biti diskriminacije. Ljubezen Dobrega pastirja ni selektivna in nikogar ne izključuje. Število v čredi ni omejeno, ampak je neskončno. Med ovcami ni razlik. Edina skrb Dobrega pastirja je torej, da se katera od ovac ne izgubi.

Po: dr. Peter Štumpf, murskosoboški škof