Mt 18,15–20

USPEŠNO UČI, KDOR ZGLEDNO ŽIVI

V današnjem evangeliju nam Jezus priporoča nalogo bratskega svarjenja. Če vidimo, da je kdo zašel na napačno pot, je naša dolžnost, da ga opomnimo in posvarimo. Ta naloga pa je po svoje zelo tvegana. Če Jezusa prav razumemo, uvidimo, da nekoga lahko opomnimo le tedaj, če se sami zvesto držimo njegovih smernic za življenje. Bratsko svarjenje ne sme postati farizejska hinavščina: drugim znamo dajati lepe nauke, sami pa živimo čisto drugače od tega, kar govorimo in priporočamo.

Naloga, kar dolžnost bratskega svarjenja je določena zlasti staršem, ki jim ne sme biti vseeno za njihove otroke, zlasti odraščajoče. Pokojni koprski škof Janez Jenko je v svojem nagovoru med birmanjem uporabil slikovito primero iz otroških let, ki se mu je vtisnila v spomin. Izhajal je iz kmečkega okolja na Gorenjskem. »Ko sem bil otrok,« je dejal, »smo pri nas doma vsako leto imeli kokljo s piščanci. Koklja se je s svojimi piščanci sprehajala okoli hiše. Ko se je na nebu prikazal orel, je svareče zapiskala in piščanci so prihiteli v zavetje njenih peruti. Tako je skrbela zanje. Danes pa se mnogi starši ne zmenijo, kje je njihov otrok, ki je morda v nevarnosti.«

Seveda to svarjenje v družinah ne sme postati nekakšna policijska kontrola, ampak mora biti ljubezniva odprtost za pogovor. Prav tega je po naših družinah premalo. Družine so razbite zaradi dela in le malo časa so vsi njeni člani skupaj. Morda le ob večerih in ob koncu tedna, dokler otroci ne odrastejo. Zapoved posvečevati nedeljo med prvimi dolžnostmi dandanes vključuje to, da bi bili člani družine več časa skupaj, da bi se med seboj kaj pogovorili; pa tudi, da bi v krščanskih družinah navezali skupen pogovor z Bogom, družinsko molitev. Krivda, da je pogovora v družinah premalo, je pri starših in pri otrocih. Otroci, zlasti odraščajoči, mislijo, da so starši »nemogoči tečneži«, ki ničesar ne razumejo, starši pa si morda prevečkrat predstavljajo, da otroci niso sposobni zrelega pogovora. Do njih se obnašajo vzvišeno in zahtevajo stvari, za katere se sami ne zmenijo.

Po: S. Čuk, Misli srca