Mt 18,21–35

DOLGOVI

Čudimo se gospodarju, da je služabniku velik dolgo odpustil. A kaj je mogel drugega? Dolg je bil neplačljiv. Takšne dolgove more poravnati le neizčrpna blagajna Božjega usmiljenja.
V današnjem evangeliju se marsičemu čudimo. Čudimo se velikanskemu dolgu enega od služabnikov. Kako sploh more človek narediti tak dolg? Ko pa pomislimo na dolgove, v katere so nekateri posamezniki spravili podjetja ali celo svoje družine …, se lahko le čudimo.

Čudimo se hlapcu, ki je zaradi malenkostnega dolga svojega sohlapca zgrabil, ga davil in celo vrgel v ječo. Naše čudenje pojema, ko pomislimo na primere iz življenja, ki dokazujejo, kako znamo biti ljudje malenkostni. Nekateri se do smrti sovražijo zaradi drobnarij, ki se nam zdijo naravnost smešne.

S pripovedjo zgodbe o dveh hlapcih je verjetno imel Jezus še neko drugo namero. Poslušalcem je hotel nakazati razliko med pravičnostjo, kot so jo naglašali razlagalci postave, in pravičnostjo, ki je lastna evangeliju.

Učitelji postave so videli pravičnost predvsem v izpolnjevanju predpisov. Spoštovati je bilo treba sobotni počitek, določene dneve se je bilo treba postiti, vzdržati se je bilo treba nečistih jedi, po določenem obredu si je bilo potrebno umivati roke in prati posode … Kdor je tem predpisom zadostil, je veljal za pravičnega.

Jezus preusmerja pojmovanje pravičnosti od mrtve črke k živemu človeku. Gospodar ob polaganju računov ne bo gledal na umazanijo tvojih rok, temveč na omadeževanost tvojega srca. Ne bo ga zanimal tvoj odnos do predpisov, temveč tvoj odnos do ljudi. Vrat v nebeško kraljestvo si ne boš odprl z izpolnjevanjem obredov, temveč s poravnavanjem računov med brati.

Po: Beseda da Besedo