Mt 22,15–21

VSI SMO MISIJONARJI

»Kolikokrat se mi je na apostolskih potovanjih primerilo, da sem videl, kolikšna je žetev, pa sem slišal, da ni misijonarjev: duhovnikov, bratov, sester, oseb, ki se posvečajo evangelizaciji,« je z bridkostjo zapisal sv. Janez Pavel II. v svoji poslanici za 170. svetovni misijonski dan. Na današnjo nedeljo, ki jo imenujemo tudi »misijonska«, je še ena priložnost več, da se še bolj živo zavemo, da je vsak kristjan misijonar. Kakor je voda mokra ali ogenj vroč, tako mora biti tudi vsak Kristusov učenec oznanjevalec njegovega evangelija.

Sv. Janez Pavel II., ki je v času svojega papeževanja opravil mnoga misijonska potovanja, poudarja: »Vsak kristjan, ki je s krstom vključen v Cerkev, je poklican, da je misijonar in priča. To je izrecno Gospodovo naročilo. In Sveti Duh pošilja vsakogar, ki je krščen, da oznanja in daje pričevanje o Kristusu vsem narodom.« Ko govorimo o misijonih, imamo navadno pred očmi daljne dežele, kjer živijo Afričani in Azijci. Med njimi delujejo duhovniki, redovnice, redovniki in laiki, ki jim z besedo, še bolj pa z zgledom oznanjajo Jezusov nauk o bratstvu vseh ljudi in o ljubezni, ki naj bi nas povezovala. Tudi na to je treba misliti. Misijonarje, ki v našem imenu daleč od doma in pogosto v težkih razmerah, a z veliko ljubeznijo in požrtvovalnostjo, polagajo temelje Kristusovi Cerkvi, moramo podpirati z molitvijo in tudi z materialnimi darovi. Vendar pa bi misijonska nedelja ne dosegla svojega namena, če se sami ne bi zbudili, če se ne bi trudili postati misijonarji v svojem okolju. Vsak, ki je krščen, je misijonar in priča.

Misijonskih poklicev ne bo, če med nami ne bo velikodušnosti, če ne bo žive zavesti, da sem nekomu potreben. Mnogi ljudje danes ne vedo, čemu naj bi še živeli. Zdi se jim, da je njihovo življenje brez koristi, da nikomur niso potrebni. Odprimo oči in videli bomo, koliko ljudi nas potrebuje: člani naše družine, sodelavci, stanovalci našega bloka, stari, bolni, osamljeni … Naše misijonsko področje je ogromno. Tukaj je naša Zambija, naš Madagaskar, naša Indija!

Po: S. Čuk, Misli srca