Mt 5,1–12a

JEZUSOVI BLAGRI

Ko bi blagre pisali ljudje, bi jih sestavili drugače. Sicer jih pa že sestavljajo: Blagor bogatim, lepim, zdravim, mogočnim, tistim, ki počno, kar se jim zljubi (ali pa nič); blagor tistim, ki malo delajo, pa imajo mastne dohodke; blagor brezobzirnim in predrznim, ki si vse upajo; blagor tistim, ki so si tako zamorili vest, da jih ni strah ne sram početi kakršnokoli hudobijo in umazanijo.

Da bi takšni blagri nekaterih prinesli strahoten neblagor večini, si ni težko predstavljati. Včasih to že okušamo.

Jezus postavlja s svojimi blagri protiutež človeški samopašnosti. Usmerja nas od nas samih k drugih; od telesnih dobrin k duhovnim; od vrednost, ki se nam ponujajo tu, k vrednotam, ki nas čakajo v nebeškem kraljestvu. Ne zapoveduje jih, tudi mej jim ne postavlja. Kdor more razumeti, naj razume, kolikor more; kdor more doseči, naj doseže, kolikor more.

Jezusovi blagri torej niso nekaj, kar bo nekoč prišlo samo od sebe in čez noč. Naloga so, ki jo je potrebno že tu na zemlji uresničevati. Nebeškega kraljestva ne smemo pričakovati šele v nebesih. Že tu moramo odpravljati revščino, preprečevati nasilje in krivice, uvajati mir in širiti usmiljenje. Za čistost srca se moramo že tu vsaj toliko truditi, kot se trudimo za čistočo telesa in stanovanja.

Ta »že tu« pa bo dosegel svojo končno dovršitev šele v nebesih. Šele tam bomo zares blaženi, šele tam bodo zavezana usta vsem lažnivcem in obrekljivcem. Naše srce bo tako dolgo nemirno, dokler se ne bo šele tam umirilo v Bogu. Blagor ubogim se bo uresničil šele takrat, ko bo Bog naše edino pa tudi popolno bogastvo.

Vsa lepa pričakovanja blažene večnosti so prazna, če ne bomo postavljali temeljev te blažene večnosti že v tem življenju. Toda vsa prizadevanja za boljši tukajšnji jutri bodo jalova, če ne bodo imela svoje utemeljitve in sovje dopolnitve v onstranstvu.

Po: F. Cerar