Mt 25,1–13

NAPAKE SPROTI ODPRAVIMO, DA BOMO PRIPRAVLJENI

Mesec november (listopad), ko z dreves odpada listje, kar je viden znak umiranja v naravi, je posvečen misli na naše rajne, ki so tek svojega življenja že dokončali in so iz časa prestopili v večnost. Zanje ne veljajo več omejenosti prostora in časa, ki oklepajo nas. Deležni so Božjega bivanja.

Prava modrost življenja je v tem, da smo naravnani na dobro in da v dobrem tudi vztrajamo. Zaradi naše omahljivosti to ni lahko. Pozabljamo, da je vsak dan, ki ga dočakamo, kakor Božja ponudba, da v sodelovanju z Bogom čas dneva napolnimo z deli dobrote, obzirnosti, plemenitosti in medsebojne pomoči.

Cerkev nas v teh novembrskih nedeljah, ko se izteka bogoslužno leto, hrani z Božjo besedo, ki govori o čuječnosti. Danes nam predstavi znano priliko o desetih devicah – družicah, ki jo je povedal Jezus v zadnjem tednu življenja, ko je govoril o svojem drugem prihodu. Podoba je vzeta iz svatovskih običajev, kakršni so vladali v tedanji Palestini. Zgodba nam hoče povedati dvoje: biti moramo čuječi, budni in v svetilkah naših duš mora biti dovolj olja posvečujoče milosti in dobrih del. Kaj pomeni biti čuječ? Pomeni uravnavati smer svojega življenja po Jezusovi modrosti in ne po modrosti tega sveta.

O svetem Dominiku Saviu, enem prvih učencev sv. Janeza Boska, ki je umrl že v deški dobi, je znano, da so ga nekoč med igro na dvorišču vprašali, kaj bi storil, če bi vedel, da bo čez eno uro umrl. Odgovoril je: »Mirno bi se igral naprej!«

Tako vedro gledanje na konec življenja ni dano vsakomur. Potrebna je dolga vaja, h kateri nas navaja Božja modrost, zapisana v Svetem pismu: »Misli na poslednje reči in vekomaj ne boš grešil!« Pomembno je, da vsak večer, preden ležemo k počitku, v duhu pregledamo dan, ki je za nami, in se vprašamo pred svojo vestjo in pred Bogom: kar je bilo po naši krivdi zgrešeno, to iskreno obžalujemo, potem pa z Božjo pomočjo sklenemo, da naslednji dan istih napak ne bomo ponavljali.

Po: F. Cerar