Mt 25,31–46

Tvoje roke so čiste, a prazne

Če hočemo biti pravični učenci Jezusa Kristusa, učlovečene Božje Besede, se mora naša vera »učlovečiti«: naučiti se moramo prepoznavati obličje Boga v obrazih ljudi okoli sebe. To pa nam z živimi slikami, vrednimi znamenitih fresk v Sikstinski kapeli, dopoveduje današnji evangeljski odlomek o poteku vesoljne sodbe. Bogu pravilno služimo samo tedaj, če imamo odprto srce, oči in roke za ljudi, ki so v kakršnikoli potrebi ali stiski. »Resnično, povem vam: Karkoli ste storili enemu od teh  mojih najmanjših bratov, ste meni storili.« (Mt 25,40)

»Ali nas bo Jezus sodil samo po naši ljubezni do bližnjega, po telesnih delih usmiljenja?« se sprašuje p. Albin Šrkinjar v premišljevanju o sodnem dnevu. »Kje je ljubezen do Boga, kje naše dolžnost do njega? Brez dvoma bo vse to tudi predmet Božje sodbe, a Jezus se hoče v svojem opisu omejiti na poglavitno: na ljubezen. Tudi hoče poudariti, da brez ljubezni do bližnjega ni ljubezni do Boga. Povedati hoče, da je ljubezen prva … Kdor ne ljubi brata, ne ljubi Jezusa. Naš brat je Jezusov brat. Tudi v najmanjšem bratu moramo gledati Jezusa. Jezus, od katerega smo dobili neizmerne zaklade, je v osebi našega brata hvaležen za kos kruha, za čašo vode, za kratek obisk. To je dejstvo, to je gola resnica, ki se bo razglasila kot najvažnejša na edini »generalni skupščini« vsega človeštva. Ali sploh kaj vemo o Jezusu, če se še nismo naučili bratske ljubezni, kakšno od nas zahteva?«

Katekizem Katoliške cerkve pravi: »Ravnanje z bližnjim bo razodelo sprejetje ali odklonitev milosti in Božje ljubezni … Z odklonitvijo milosti v tem življenju se vsakdo že sam sodi, prejme po svojih delih in se more celo za večno pogubiti, če zavrača duha ljubezni.« V skladu s tem lahko mirno rečemo, da je vsak človek, ki nam je poslan na pot življenja, dejansko od Boga ponujena milost, da mu izkažemo dejavno ljubezen.

Po: F. Cerar