Mr 1,1–8

NEKAJ, KAR JE VIŠJE

Četudi stojimo pod mogočno goro in se zazremo proti njenemu vrhu, naš pogled ne zajema zgolj nekaj najbližjih skal ali celo vrhov, temveč tudi vsaj kanček neba, nekaj kar je višje od samega vrha.

Evangelij današnje nedelje pove nekaj podobnega. Jezus, ki je pomešan med Janezovimi poslušalci in je na prvi pogled enak drugim, Je v resnici višji od njih in jih vse presega.

Ljudje so bili vedno grešni. Vedno so tudi čutili potrebo po spreobračanju. V vseh časih so se pojavljali preroki, ki so človeštvo, pogreznjeno v telesnost in uživaštvo, klicali k svetosti.

Nekaj takega opažamo tudi danes. Vse več ljudi je naveličanih lova za telesnimi užitki. Ne verjamejo v srečo, ki jo obljubljajo preroki spolnosti, drog in zabave. Lačni postajajo nečesa višjega, kar bi jim nahranilo dušo. V stvarstvu slutijo neko duhovnost in svetost. Zato se na knjižnem trgu pa tudi na spletu ponuja vse več branja, ki razpravlja o ponotranjenju, o duhovnosti in celo svetosti. Prav tako se ponuja vse več izvedencev – medna prihajajo od drugod – ki so  nas pripravljeni v to duhovnost uvajati.

Opažamo pa, da se omenjeni izvedenci v večini primerov ne navdihujejo ob krščanstvu. Ne priznavajo osebnega Boga. Stvarem pripisujejo svetost, ki naj bi jo imeli v sebi. Mi pa smo prepričani, da ima vsaka duhovnost in svetost izvor le v osebnem Bogu. Stvari so enake nam ali pa nižje od nas. Naj jih imamo še za tako svete, nobeni od njih nismo odgovorni in nobena nam ne more dati, česar nima. Edino osebni Bog nas presega ter nas po poti pokore in spreobračanja čisti ter dviga v svoje višine. Te pa so daleč nad vsem ostalim.

Po: F. Cerar