Jn 1,1-18

MAR BOLJ LJUBIMO TEMO KAKOR LUČ?

Če sredi dolgega in mrzlega zimskega večera nenadoma zmanjka elektrike, začutimo, kako težko, prav nemogoče bi bilo živeti v temi. Svetloba, luč je za življenje na zemlji potrebna prav tako kot voda in zrak. Enako velja za duhovni svet. Evangelist Janez nam Jezusa predstavi kot luč sveta. Presenečeni smo, ko v kratkem odlomku kar trikrat slišimo, da svet te luči ne mara. »Luč sveti v temi, a tema je ni sprejela … Svet je po njej nastal, a svet je ni spoznal. V svojo lastnino je prišla, a njeni je niso sprejeli.«

Iz osebne izkušnje prav gotovo vemo, da se tudi v naši notranjosti nenehno odvija boj med lučjo in temo, med milostjo in grehom, med navdihi Boga in prišepetovanjem hudega duha. Tudi mi, ki se imamo za zveste Jezusove učence in prijatelje, pogosto bolj ljubimo temo kakor luč, ravnamo zahrbtno, proti Božji postavi in proti lastni vesti. Tisti, ki kradejo ali počenjajo kakšno drugo hudobijo, navadno za svoje početje izrabljajo temo, mrak in noč. Vendar ne vedo, da Bog, ki vidi v skrite globine srca, vidi tudi v temo. Pri krstnem obredu molimo: »V Kristusa ste krščeni, Kristusa ste oblekli.« Obleči si moramo torej Jezusa Kristusa, postati njegovi pričevalci. On, ki je Luč sveta, nas enači s samim seboj, ko nam pravi: »Vi ste luč sveta … Tako naj sveti vaša luč pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih.«

Božični prazniki so prazniki luči, ker obhajamo rojstvo Luči sveta, zato simbolično osvetljujemo božična drevesa in jaslice. Vse te luči pa bi bile mrtve in hladne, če bi v naših dušah vladala tema. Ko bomo vsako jutro in večer v svojem domu prižigali luč, se vprašajmo: ali je v meni svetlo, ali sem s svojim življenjem luč za drugega, zlasti za svoje otroke oziroma tiste, ki ob meni živijo in delajo.

Po: S. Čuk, Misli srca