Mr 1,7-11

ORODJE V BOŽJIH ROKAH

Če ste kdaj reševali križanke, ste zagotovo naleteli na geslo »podelitev imena« in vpisati je bilo potrebno besedo »krst«. Kristjani vemo, da je krst veliko več kot zgolj podelitev imena, to je prvi zakrament, zakrament novega rojstva, prerojenja.

Mnogi krsta ne znamo dovolj ceniti, ker smo ga povečini prejeli kot majhni otroci, brez posebnega napora in brez priprave. Krščeni smo bili v veri staršev in občestva župnije. Vera naših bližnjih naj bi nam pomagala, da milost krsta v nas zaživi, da vera, ki je bila položena v našo dušo kot seme v zemljo, začne poganjati. »O bratje, bratje, prišel je čas,« pravi naš pesnik Oton Župančič. »O bratje, bratje, kako je v vas? So li vaše njive zorane?«

To vprašanje je zelo na mestu danes, ko se na praznik Jezusovega krsta spominjamo svojega lastnega. Ali je naša duša dovolj negovana, da lahko seme Božjega življenja, ki je bilo takrat položeno vanjo, požene, raste in rodi sadove za vsakdanje življenje? Kako smo držali besedo, dano Bogu po ustih staršev in botrov? Krstitelj postavi staršem vprašanje: »Želite, da bi vaši otroci prejeli sveti krst? Ali se zavedate dolžnosti, ki jo sprejemate, da jih boste vzgajali v veri, da bodo spolnjevali Božje zapovedi in da bodo ljubili Boga in svojega bližnjega, kakor nas je učil Jezus Kristus?« To vprašanje ni samo zaradi lepšega, ampak je čisto resno. Žal ga zelo veliko staršev ne jemlje tako. Po krstu nastopi v številnih družinah zelo dolga pavza v verski vzgoji. Trajalo bo kar nekaj let, ko bodo otroke spet pripeljali k duhovniku, da jih pripravi na prejem prvega svetega obhajila.

Bog hoče, da so starši njegovi prvi sodelavci – ne samo pri posredovanju naravnega, telesnega življenja, temveč tudi nadnaravnega, duhovnega. To je običajna pot. Bog hoče delovati po nas. Bog je odličen mojster, vendar hoče, da smo mi njegovo orodje. Tudi najboljši mojster brez orodja ali s slabim orodjem ne more narediti veliko.

Po: S. Čuk