Jn 1,35-42

POVELIČUJTE BOGA V SVOJEM TELESU

Neki pater piše, da je nekoč obiskal bolno ženo v njeni revni sobici in zazdelo se mu je, da žari kot topla luč. V dno srca so se mu vtisnile njene besede: »Veste, ni mogoče biti zadosti hvaležen Bogu za to, da sta naša bolezen in naše trpljenje odrešujoča in sta lahko udeležena pri odrešenjskem trpljenju.« Apostol Pavel nam v drugem berilu današnje nedelje kliče: »Mar ne veste, da so vaša telesa Kristusovi udje? Mar ne veste, da je vaše telo, ki ga imate od Boga, tempelj Svetega Duha, ki je v vas? Zato poveličujte Boga v svojem telesu.« Tako za njo, kot za mnoge, ki so ji podobni v mišljenju, velja Župančičev zapis v eni njegovih pesmi: »Telesa naša – vrči dragoceni.«

Eden najbolj otipljivih znakov izprijenosti sodobnega sveta, katerega »vera« je uživaštvo, je zlorabljanje človeškega telesa za uživanje. Celo nedolžnim otrokom ni prizaneseno! Koliko je nespodobnosti v govorjenju in obnašanju v skupnostih, kjer žive in delajo različni ljudje! Neka tovarniška delavka pripoveduje, da v njeni tovarni od petdesetih delavk, po večini mater, samo dve ne sodelujeta pri splošnem kvantanju in nespoštljivem govorjenju. In najbrž so povrh vsega mnoge od njih celo »krščanske« žene! Neka druga žena, uslužbenka, pa pove, da si vpričo nje sodelavci ne upajo govoriti nespoštljivo. Če jim kdaj uide, se ji opravičijo. Pred njeno plemenitostjo si ne upajo govoriti umazano.

Tudi iz nas bi moralo dihati spoštovanje do teh vrednot. Zlasti bi se morale zanje zavzemati naše žene in dekleta, ki so že po naravi bolj dovzetna za plemenito spoštovanje. Že od stvarjenja, na poseben način pa od »preustvarjenja«, ko je Bog sprejel človeško telo, so naša telesa »vrči dragoceni«. So bivališče Božjega duha, zato jih ne smemo poniževati na stopnjo orodja za užitke. Če iskreno spoštujemo človeka kot osebo, kot Božjega otroka, moramo spoštovanje izkazovati tudi njegovemu telesu.

Po: S. Čuk