Jn 20,1–9

PREŠLI SMO IZ SMRTI V ŽIVLJENJE

Bistvena vsebina velikonočnega praznika je proslavljanje Jezusove zmage nad grehom in smrtjo, proslavljanje zmage Življenja. V pesmi slednici slišimo: »Smrt in življenje sta se borila v prečudnem dvoboju: Gospod življenja je umrl, kraljuje živ.« Te besede opevajo zmago Jezusa, ko je s svojo smrtjo premagal smrt in nam obnovil življenje. Veljajo pa tudi za naše vsakdanje bivanje. Čutimo, kako v nas poteka nenehne boj med življenjem, tistim, kar je v nas Božje, ustvarjeno za večnost, in smrtjo, tistim, kar je v človeku umrljivo, omejeno, sebično. Vstali Kristus nas vabi v boj. Ne v boj enega proti drugemu, temveč v boj proti nam samim. To je notranji boj, boj proti sebičnosti, proti strahu pred življenjem, ki biva v nas. Ozkosrčna, vase zagledana ljubezen ne more voditi drugam kot le v kraljestvo smrti. »Mi vemo, da smo prešli iz smrti v življenje, ker brate ljubimo. Kdor ne ljubi, ostaja v smrti,« piše apostol Janez, tisti, ki je pri zadnji večerji slonel Jezusu na prsih in je prvi prišel k njegovemu praznemu grobu.

V prvih krščanskih časih je bil edini praznik velika noč, obhajanje Gospodovega vstajenja. Ob nedeljah so se Jezusovi učenci zbirali, da so se spominjali njegove ljubezni do konca. Sad tega spominjanja je bil, da so svojega Gospoda posnemali. Ljudje, ki so prihajali z njimi v stik, so strmeč govorili: »Glejte, kako se ljubijo med seboj!« Mislim, da se nam mora samo od sebe zastaviti vprašanje: Koliko smo mi, kristjani ob začetku tega tisočletja, tukaj, kamor smo postavljeni, med številne izzive časa, resnični Jezusovi učenci?

Med afriškimi kristjani, ki so po doživljanju vere precej podobni kristjanom prvih časov, je znano velikonočno voščilo: »Kristus, ki živi v meni, pozdravlja Kristusa, ki živi v tebi!« To niso samo lepe besede, to je živa resnica. Najlepše in najbolj trajno velikonočno voščilo bo, če si tudi mi voščimo tako – vsako jutro znova!

Po: S. Čuk, Misli srca