Jn 20,19–31

TI VERUJEŠ?

Današnjo nedeljo bi mogli imenovati kar »nedelja vere«, kajti osrednja misel evangeljskega odlomka je Tomaževa izpoved vere v Vstalega in Jezusov pouk o pravi veri. »Ker si me videl, veruješ? Blagor tistim, in niso videli, pa so začeli verovati!« Vera, tudi tista preprosta, vsakdanja, naravna in ne zgolj nadnaravna, ni v tem, da si prepričan o nečem, kar si na lastne oči videl in z lastnimi rokami otipal. Če bi bilo vse človeško spoznanje omejeno na to, bi bilo zelo revno. Nadnaravna vera sicer potrebuje tudi razumske dokaze, in to je predmet verskega pouka pri verouku, pridigah, pripravi na prejem zakramentov, vendar pa je pri pripravljanju poti do vere veliko bolj potrebna ponižnost duha in prošnja za milost, ki razsvetli naš razum. Potrebna je odprtost srca in življenje v skladu z glasom vesti, ki govori vsakomur. Slovenski pregovor lepo pravi: »Resnica je nebeška rosa: da jo sprejmeš, ji pripravi čisto posodo.«

Dvomljivcev, kakršen je naš prijatelj Tomaž iz evangelija, hodi tudi danes veliko po svetu. Tomaž je podvomil v Kristusa, ker je bila njegova vera preveč enostranska, pozunanjena. »Razočaral si me, Gospod, ker si pustil, da so te križali kot zločinca. Mi pa smo upali, da boš obnovil Izraelovo kraljestvo!« Sodobni Tomaži svojo nevero opravičujejo z izgovori: »Hodil sem v cerkev, molil sem; toda Bog me ni uslišal, ko sem bil v stiski, zato sem vse skupaj pustil.« Drugi pravijo: »Hodil sem v cerkev, toda župnik je bil trd in nečloveški, ni razumel mojih težav, zato ne prestopim več cerkvenega praga.« Modri ljudje znajo iti preko duhovnikovih napak, tiste s slabotno vero pa le-te zelo motijo. Ne le za duhovnike, ampak tudi za vse druge učitelje vere in vse nas, ki smo priča Jezusa v vsakdanjem svetu velja, vprašanje, ki nam ga zastavlja slovenski pregovor: »Ako ti svojemu evangeliju ne veruješ, kako bom jaz, kako bo tujec?«

Po: S. Čuk, Misli srca