Lk 24,35–48

KAKŠNI PA BOMO MI OB KONCU ČASOV?

V različnih obdobjih so bogoslovni učenjaki premišljevali in pisali o marsičem. Zanimalo jih je tudi, kakšna bodo naša telesa, ko bomo ob koncu sveta vstali, kakor izpovedujemo v veri. Mnogi so menili, da bomo imeli vsi telesa ljudi, ki štejejo kakšnih trideset let, ko so na višku svoje moči. Skrbelo jih je tudi, ali bomo tudi po vstajenju moški in ženske, pa še marsikaj. Vse to so ugibanja, ki jih lahko imamo za bolj ali manj utemeljena ali pa tudi za prazno besedičenje. Drži pa, kar je zapisal apostol Pavel: da bo vstali in poveličani Kristus, »z močjo, s katero si more podvreči vse, preobrazil naše bedno telo, tako da ga bo naredil podobnega telesu svojega veličastva«.

Iz tega, kar so o Jezusovem poveličanem telesu po njegovem vstajenju zapisali evangelisti, lahko sklepamo, da bodo naša telesa po vstajenju na »poslednji dan« nekaj izredno lepega. Zanje ne bodo več veljali zakoni prostora in časa, ki nas zdaj omejujejo. Kako bo to, ne vemo in naj nas niti ne skrbi. Skrbi pa naj nas nekaj drugega: naj bodo naša telesa, naše telesne moči, čuti in sposobnosti zvesto orodje duše tega Božjega ognja ljubezni, ki ga nosimo v sebi. Apostol Pavel nam kliče, naj imamo vedno pred očmi dejstvo, da so naša telesa Božje svetišče, tempelj, v katerem prebiva troedini Bog. Ob tem pristavlja: »Poveličujte torej Boga v svojem telesu!«

Kristusovo poveličano telo, s katerim se je po vstajenju večkrat prikazal svojim prijateljem, apostolom in učencem, je imelo vidne sledove ran na rokah, nogah in na srčni strani. Te rane so vidna sled njegove odrešilne ljubezni. Iz Jezusove prebodene strani je bila rojena Cerkev in vsi zakramenti, ki nas posvečujejo. Če smo v življenju zvesti obljubam, danim pri prejemu teh zakramentov, če zvesto hodimo za Kristusom, potem se bodo ta neizbrisna znamenja, s katerimi smo bili zaznamovani, na veke svetila in bomo nanje lahko upravičeno ponosni.

Po: S. Čuk, Misli srca