Preskoči na vsebino


Jn 10,11–18

DOBRI PASTIRJI DANAŠNJEGA ČASA

Človek potrebuje Boga. Do njega moramo priti osebno. Ta pot je težka, zato nam mora nekdo pomagati, nam z besedo in zgledom pokazat pot. To poslanstvo je Jezus zaupal svojim prijateljem apostolom, ko je pri zadnji večerji ustanovil zakrament svetega reda – duhovništva. Pri izvrševanju tega poslanstva naj bi se zgledovali po njem, ki se nam predstavlja kot dobri Pastir. Ovce poslušajo njegov blagi glas in gredo za njim. Palico in gorjačo ima v roki, da ovce brani pred volkovi, ne pa, da jih strahuje. Od vsakega pastirja, kakor imenujemo tiste, ki so s posebni posvečenjem postavljeni v službo Božjega ljudstva – od papeža do zadnjega kaplana, Božji klic zahteva toplo človečnost. Sicer pa vsak od njih ni nič bolj kristjan kot katerikoli drugi krščenec. Ima le posebno poslanstvo, zakramentalno milost in zato večjo odgovornost. Drugače pa ostane človek, ki je »vzet izmed ljudi in postavljen ljudem v korist glede tega, kar se nanaša na Boga: da daruje daritve in žrtve za grehe. Ker tudi njega obdaja slabost, more potrpeti z nevednimi in tistimi, ki blodijo. Zato mora kakor za ljudstvo tudi zase darovati daritve za grehe« (Heb 5,12).

Arški župnik, zavetnik dušnih pastirjev, je bil velik spokornik. Njegovi življenjepisci pripovedujejo, da na obiskih pri družinah ni takoj »usekal« z vprašanjem, če molijo in hodijo v cerkev, temveč je začel pogovor o vsakdanjih zadevah preprostih ljudi in s tem »utrl pot« Božjim zadevam. »Pot Cerkve je človek,« pravi sveti Janez Pavel II., in človek naj bi bil tudi pot služabnikov Cerkve.

Ne pozabimo na zaupno, iskreno molitev, da si izprosimo novih dobrih pastirjev današnjega časa. Naj dobri Bog blagoslavlja delo naših duhovnikov, da bomo lahko tudi po njih bolje spoznali Očeta.

 

Po: S. Čuk, Misli srca

Lokacija: