Jn 15,1–8

VSAKO MLADIKO, KI RODI SAD, OČIŠČUJE

Pri svojem učenju se Jezus pogosto naslanja na podobe, ki so poslušalcem blizu in ki so bile vsem pred očmi. Tako so med poslušanjem v domišljiji lahko stvari tudi videli; beseda in podoba sta se medsebojno podpirali. Predvsem podeželsko življenje mu je ponujalo podobe in spodbude. Nekoč nam je povedal zgodbo o pšeničnem zrnu, danes nam spregovori ob podobi mladike in trte.

»Jaz sem resnična vinska trta in moj Oče je vinogradnik. Vsako mladiko na meni, ki ne rodi sadu, odstrani; in vsako, ki rodi sad, očiščuje, da rodi še več sadu.«

Najpomembnejša trditev v teh besedah je, da smo z Jezusom združeni s tako globoko in življenjsko vezjo, kot je vez, ki povezuje mladiko s trto. Mladika je izrastek, del trte: med obema deloma teče isti sok. Na tesnejšo povezanost niti ne bi mogli pomisliti. Na duhovnem področju je ta življenjski sok Božje življenje – Sveti Duh, ki nam je bil podarjen pri krstu.

Zdaj pa poglejmo, čemu vinogradnik obrezuje mladike in stori, da trta »joka«, kot običajno pravimo. Je to res potrebno? Seveda, in to zaradi zelo preprostega razloga: če ni obrezana, se moč trte porazgubi; morda bo pognala več grozdov, kot bi smela, vendar pa ne bodo mogli vsi dozoreti in vino ne bo tako dobro. Če trta dolgo ni obrezana, celo podivja in je na njej le še listje in viničje.

Enako se zgodi v našem življenju. Ne le v duhovnem življenju, še prej v čisto običajnem človeškem življenju. Živeti pomeni izbirati in izbirati pomeni odpovedati se. Človek, ki hoče v življenju delati preveč stvari ali ga zanima vse po vrsti in ima številne konjičke, se razprši; nikjer ne bo uspešen. Potrebno je imeti pogum in izbrati, pustiti ob strani določene drugotne stvari, ki nas zanimajo, da bi se usmerili na pomembnejše. Treba je obrezovati, obrezovati!

Ena stvar nas mora posebno podpirati, ko nad seboj občutimo roko obrezovalca: Bog trpi z nami, ko nas vidi trpeti. On obrezuje s tresočo roko. To misel o sočutnem Božjem trpljenju zaupam predvsem tistim, ki v tem trenutku čutijo nad seboj Očetovo roko, ki obrezuje, da bi lahko iz nje zajeli tolažbo in upanje.

Po: br. R. Cantalamessa