Jn 17,11b–19

»… od tega ne sveta«

Neznani avtor pisma Diognetu iz 2. stoletja je o kristjanih svojega časa zapisal: »Živijo v mesu, a ne živijo po mesu. Mudijo se na zemlji, a njih domovina je v nebesih. Pokorni so zakonitim postavam, a s svojim življenjem prekašajo postave. Ljubijo vse, a vsi jih preganjajo. Ne poznajo jih, in jih vendar obsojajo. Ubogi so a bogatijo mnoge; vsega jim manjka in imajo vsega v izobilju …« Svoje naštevanje lastnosti kristjanov, ki jih delajo tako različne od poganov, povzema s stavkom: »Da na kratko povem: kar je v telesu duša, to so na svetu kristjani.«

Ko to beremo, se nam samo od sebe zastavlja vprašanje: Ali smo mi, današnji kristjani, duša tega našega sveta? Duša bomo, če bo naše vsakdanje življenje »posvečeno z resnico«, z besedo in milostno močjo našega Gospoda. Velikokrat slišimo upravičen očitek: »Vi, ki hodite v cerkev, niste nič boljši od nas, ki ne verujemo!« To bi nam moralo dati misliti, da je z našim krščanstvom nekaj narobe. Da ga »prirejamo« za svojo vsakdanjo rabo: tisto, kar nam je  v evangeliju všeč, vzamemo, tisto, kar je zahtevno, pa odklanjamo.

Naš blaženi škof Slomšek je napisal priljubljeno pesem V nebesih sem doma, kjer pojemo: »V nebesih sem doma, od tega ne sveta.« A vendar se je z vsemi močmi trudil, da bi ta svet, v katerega je bil postavljen, naredil boljšega, lepšega in popolnejšega. Biti »od tega ne sveta« prav gotovo ne pomeni biti nekakšna odtujena, »krščanska prikazen«, umetna ali suha roža v Božjem vrtu. Pač pa pomeni biti vedno dosleden načelom evangelija, zvest glasu svoje vesti, tudi če vsi okoli tebe govorijo ali ravnajo drugače. Večkrat slišimo govoriti iz krščanskih ust o »pokvarjenem svetu«. Če je pokvarjen, je pokvarjen tudi zaradi nas, ker mu ne prinašamo soli in kvasa evangeljske resnice. Jezus nas pošilja v svet, da bi svet po nas in naših dejanjih spoznal tudi njega.

Po: S. Čuk, Misli srca