Jn 15,26–27; 16,12–15

SADOVI DUHA

Nedeljo za nedeljo pri sveti maši v veri zapovedujemo: »Verujem v Svetega Duha, Gospoda, ki oživlja; ki izhaja iz Očeta in Sina; ki ga z Očetom in Sinom molimo in slavimo; ki je govoril po prerokih …« To je skoraj vse, kar o Svetem Duhu vemo in verujemo. Lahko rečemo, da je Sveti duh vse preveč »neznani Bog«. Sveti Duh je ljubezen, k povezuje vse tri Božje osebe, je ljubezen, ki deluje v Cerkvi in v njenem slehernem članu. Sveti Duh deluje tudi danes s prav takšno močjo, kot je deloval za časa apostolov. Kot na prve binkošti tudi danes prihaja na Božje otroke. Ne prihaja samo na birmance, po polaganju škofovih rok; prihaja tudi na vsakogar od nas, ki smo z zakramentom svete birme prejeli pravico do milosti, ki nas usposabljajo za dostojno krščansko poslanstvo.

Kako to, da veter Svetega Duha v današnji Cerkvi ni tako viharen, kot je bil v prvi? Mar zato, ker smo kristjani preveč razvili pamet, premalo pa srce? To so vprašanja za osebno izpraševanje. Je pa res, da tudi v takem  napol poganskem ali misijonskem svetu, kot je slovenski, lahko vidimo, kako Duh Božji rodi sadove: poznamo mlade in tudi starejše ljudi, ki se sredi sovražnega ali vsaj brezbrižnega okolja spreobrnejo k živemu Bogu, ki s svojim življenjem pričajo, da je delovanje Duha očitno! Duh Božji se razodeva milo, ne s silo.

Ne dajmo se premotiti duhu tega sveta, temveč sodimo po sadovih. Laž in zmota sta vedno glasnejši od resnice, greh in pokvarjenost sta človeški slabosti bližje kot  krepost in dobrota; kar je puhlega, plehkega in praznega, si nadeva videz bogatega, trdnega, vrednega. Slabo blago potrebuje veliko reklam, dobro blago pa se samo hvali.

Jezus nam pošilja svojega Duha, da nas vodi k »vsej resnici« in da nam pomaga, »resnico uresničevati v ljubezni«. Da se bo to v večji ali manjši meri uresničilo, pa je najprej potrebna odprtost srca.

Po: S. Čuk, Misli srca