Mt 28, 16–20

PRESVETE TRI BOŽJE OSEBE, VODITE ME!

Bog Oče je v svoji brezmejni dobroti od vekomaj mislil na nas. Sklenil je, da nas enkrat v času pokliče v življenje po sodelovanju dveh, ki ju je povezal z darom stvariteljske ljubezni. Večkrat slišimo iz ust ljudi: »Ko bi živel sto let prej, bi živel lepše, bolj krčansko!« A prav v tem času, v katerega nas je postavil najmodrejši Bog Oče, moramo izpolniti tisto zamisel, ki jo ima o nas. Nihče drug ne bo tega storil namesto nas.

V velikonočni hvalnici na veliko soboto Cerkev poje: »Nič nam ne bi koristilo, da smo se rodili, ko bi ne imeli sreče, da smo odrešeni.« Odrešenje je na poseben način delo druge Božje osebe, ki je postala človek. Jezus je naš brat in prijatelj. Pokazal nam je smisel življenja in ga povzel v eni sami besedi: LJUBITE! Z medsebojno ljubeznijo postanemo pričevalci tiste odrešilne ljubezni, ki jo je do nas pokazal Božji Sin. Samo žrtev, samo darovanje samega sebe odrešuje. S tem nas je odrešil in nam pokazal pot. Po velikem petku in velikonočnem jutru ni več nobenega trpljenja, zapuščenosti ali žalosti, ki bi ne bila del odrešenja.

Namen Jezusovega prihoda na svet je bil, »da bi imeli življenje v izobilju«. Obilje življenja in Božje milosti v nas je delo Svetega Duha, tolažnika in posvečevalca naših duš. Jezus ga je obljubil žalostnim apostolom ob odhodu s tega sveta in ga poslal na binkoštni dan v podobi ognjenih jezikov. Sveti Duh je Božji ogenj. Ogenj uničuje vse, kar je lahkega: slamo, papir, les …; kar pa je plemenitega, se v ognju prečisti. Ogenj Svetega Duha hoče v naših srcih použiti vse, kar je slabega, Boga nevrednega. Tistemu, kar je v nas plemenitega in dobrega, pa hoče dati še večjo vrednost.

Resnica o Sveti Trojici, ki se s krstom naseli v duši vsakega kristjana, je temeljna resnica naše vere. Cerkev vse dela v imenu te Svete Trojice. Po njej v nas prihaja dobrota Očeta, ljubezen Sina in moč Svetega Duha.

Po: S. Čuk, Misli srca