Preskoči na vsebino


Mr 3, 20–35

DAR SVOBODE IN DOLŽNOST ODGOVORNOSTI

 

Nemalokrat slišimo očitek, zakaj Bog dopušča toliko hudega na našem svetu. V teh časih predvsem vse, kar je povezano s korona virusom. S svojo vsemogočnostjo bi vse to vendar lahko preprečil! Tudi to je stara »zgodba«, katere začetek je iskati v poročilu o prvem grehu v raju. Bog je ustvaril človeka »po svoji podobi«, kot bitje, obdarjeno s svobodno voljo, ker ni maral imeti poslušnega robota. Svoboda je neprecenljiv dar, hkrati pa tudi velika odgovornost. »Samo v človeških dušah se še bije boj med dobrim in zlim, samo tu je še mogoče vesolje izpopolniti ali pokvariti,« piše dr. Janez Janžekovič. »Svoboda nam ni bila dana v pogubo, marveč zato, da bi mogel človek doseči najvišjo možno stopnjo sreče, namreč zavest, da si je svojo srečo nekoliko tudi sam zaslužil.«

Človek sebi in drugim pripravlja najhujšo nesrečo, če dar svobode zlorablja, uporablja neodgovorno. Sam pri sebi in tudi pri drugih, posebno pri tistih, ki ne odločajo le o sebi, ampak tudi o drugih, pogosto zasledimo neko lahkomiselnost in brezskrbnost, v kateri se malo ali nič ne oziramo na posledice svoje odločitve. Velikokrat je vse podrejeno kapitalu ali drugim interesom. Ob tem pa ne smemo pozabiti, da je edini trdni temelj morale (in s tem urejene družbe) zavest odgovornosti za svoja dejanja pred vestjo, pred družbo in predvsem pred Bogom. Tega vsega pa sodobnemu človeku resnično manjka.

»Zavest odgovornosti pred Bogom daje človeškemu življenju tisto zadnjo resnost, ki odločanje v dobrem in slabem pokaže v vse drugačni luči,« piše pokojni nadškof Alojzij Šuštar. »Kjer se ljudje ne zavedajo svoje odgovornosti pred Bogom, sčasoma kaj lahko pozabijo tudi na svojo odgovornost pred lastno vestjo in pred družbo.«

Po: S. Čuk, Misli srca

Lokacija: