Preskoči na vsebino


Mr 5,21–43

JEZUS DAJE ŽIVLJENJE

Apostol Pavel nas v svojem pismu Korinčanom (v odlomku, ki smo mu na današnjo nedeljo prisluhnili) spomni na mano, ki jo je Bog dal v puščavi. Naj si je je kdo nabral veliko ali malo, nihče je ni imel več kot ostali. Vsak je imel toliko, kot je potreboval. S tem nam vera končno daje pristop k enemu samemu življenju, ki se v vsej polnosti bohoti v vseh, ki so je deležni. To je vznemirljivo bogastvo vere in njena neverjetna skrivnost. Ali nam ni kar težko pristati na takšno globino vere, ki jo dosegata Jair in tista žena? Izgleda tudi, kot bi mi takšno spoznanje slabo razumeli. In še, ali ni Jezus prav zaradi vsesplošnega slabega razumevanja hotel tako zadržanost in celo molk glede teh ozdravljenj? Razen njega samega in bolnice nihče okrog njiju ni ničesar vedel. Tudi k deklici Jezus spet ni vzel s seboj nikogar razen treh apostolov, to je tistih, ki jih bo izbral kasneje tudi v vrtu Getsemani in bodo priče njegovega smrtnega boja. Ti trije so tudi priče Jezusovega spremenjenja na gori. Pole teh ne prenese ob sebi nikogar več kot le otrokovega očeta in matere, pa še njima »ostro zabiča, naj tega nihče ne izve«. Množice je, kot tudi nas, verjetno pritegnila samo zunanjost vseh teh stvari. Pravega, globokega pomena pa pri vsem skupaj niso bili sposobni odkriti. Taka znamenja ozdravljenja, ki bi pravzaprav morala kar kričati o zmagi nad smrtjo, niso pripomogla k ničemur drugemu, kot da so pri ljudeh še povečala tisto zgrešeno željo, da bi pač čim dlje ostali na zemlji in po možnosti v čim večjemu udobju. No, in tudi vse to je možno samo po moči tiste energije večnega življenja, ki ga daje Jezus.

Sedaj naj bi se ne vpraševali, če bomo v svoji veri znali posnemati Jaira ali bolno ženo. S tem bi se pravzaprav vmešavali v načrt, ki ga ima Bog z nami – in je vse odvisno samo od njega. Z druge strani je namreč nujno potrebno, da se odločimo, kako v tisti veri, ki nam jo Gospod že daje, resnično zaživeti.

 

Povzeto po: T. Kompare, Bogoslužno leto B

Lokacija: