Mr 8,27–35

VERE NI BREZ (KRIŽANE) LJUBEZNI

Po besedah apostola Pavla mora »vera delovati po ljubezni«. O tem nas prepričuje tudi apostol Jakob v drugem berilu. »Kaj pomaga, bratje moji, če kdo pravi, da ima vero, del pa nima?« Raoul Follereau v eni svojih knjižic piše, kako je neki »neoporečen« kristjan ob koncu življenja prišel pred Boga in mu dejal: »Gospod, vse življenje sem ti zvesto služil. Moje roke so čiste.« Bog pa mu je nato rekel: »Res so čiste, vendar so tudi prazne.« Tako razsodbo bi utegnil slišati marsikdo med nami, ki živi svoje krščanstvo površno, brezosebno, iz navade. Jezusovo vprašanje učencem v današnjem evangeliju: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« je namenjeno slehernemu od nas. »Kaj praviš, kdo je Jezus Kristus?« To terja od nas oseben, enkraten in tudi obvezujoč odgovor, ki ga ne bomo izrekli z jezikom, temveč s svojim življenjem – hodeč po Jezusovi poti, nad katero se razteza senca križa. Jezus nam daje vedeti, da njegov odhod v trpljenje in smrt ni samo njegov, temveč tudi vseh tistih, ki hočejo v veri hoditi za njim. Tu dobi Jakobov nauk o veri in delih svojo dejansko neizpodbitnost. Vera brez trpljenja ni krščanska vera. Vera, ki hoče le rešiti in ne izgubiti, bo vse izgubila. Reševati sebe je sebičnost, egoizem, ki je nezdružljiv z vero, katere ni mogoče ločiti od ljubezni.

Pater Ramon Cue v knjigi Moj polomljeni Kristus pripoveduje, kako je kot ljubitelj umetnosti iskal kakšno izjemno upodobitev Jezusa na križu. V neki prodajalni starin je odkril kip Križanega, ki je bil hudo poškodovan med državljansko vojno. Kupil ga je in sklenil, da ga dal obnoviti. Tedaj je Križani spregovoril: »Poslušaj, če že vpričo mojih polomljenih udov obujaš spomin na tiste, ki so v vojni uničevali moje podobe, kako da ti ne pride na misel toliko in toliko tistih, ki žalijo, ranijo, zlorabljajo in pohabljajo svoje brate v času po vojni? … Poglej, neizmerno veliko kristjanov se utaplja v pobožnosti, v svečah in cvetju nad lepimi Kristusi, pri tem pa pozabljajo na svoje brate, na ljudi: na grde, polomljene in trpeče Kristuse. S tem se ne morem strinjati.«

Po: S. Čuk, Misli srca