Mr 9,30–37

PRI BOGU SMO VSI NA PRVEM MESTU

Če bi vprašali kakšno mater, ki ima več otrok, kateri od njih ima v njenem srcu prvo mesto, bi odgovorila, da ima vse enako rada. Prav to, pa še v večji meri, velja za Boga: v njegovem očetovskem srcu je vsakdo od nas na prvem mestu. Kakor pri Bogu ni ne včeraj ne jutri, ampak samo večni danes, tako pri njem tudi ni ne prvih ne zadnjih mest, kakor si jih predstavljamo mi. Ljudje se za prva mesta borimo z drugimi in se pri tem pogosto ljubosumno sovražimo. Že med Jezusovimi učenci so bili prepiri o tem, kdo je največji. Slišali smo, kako jih je Jezus poučil: »Če hoče kdo biti prvi, naj bo izmed vseh zadnji in vsem služabnik.« Božji Učitelj je vedel, da bodo njegove besede bolj razumljive, če jih ponazori s primero, zato je vzel otroka, ga prisrčno objel in dejal, da je v njegovem kraljestvu prostora le za tiste, ki imajo otroško srce.

Tudi med otroki so prepiri, kdo bo prvi, vendar njihova srca še niso tako zastrupljena, kot so naša. Ko se med seboj igrajo, se pokažejo njihovi značaji: eni hočejo biti vodilni, drugi pa jim raje sledijo. Vsakdo od nas je izšel iz Božje stvariteljske roke enkraten in neponovljiv. Pri tem je Stvarnik za svoje sodelavce pritegnil naše starše. Od njih smo prejeli nekaj lastnosti, ki nas ločjo od drugih: telesne poteze, način govorjenja, hoje, po vzgoji še marsikaj drugega. Vsakdo pa je svobodna osebnost: dar svobode nam je Bog podelil z namenom, da se osebno razvijamo in rastemo. Pri tej rasti naj bi čim zvesteje upoštevali načrt, ki ga je za slehernega od nas zarisal Bog. Bolj ko smo mu zvesti, bogatejša bo naša osebnost. Največje bogastvo človeka je, da svojega Stvarnika posnema v sposobnosti ljubezni. Njemu samemu ljubezen vračamo s tem, da ga spoznavamo in ljubimo v ljudeh, ki živijo okoli nas. Človek, ki resnično ljubi, ne bo nikoli zahteval, da pride na prvo mesto, kakor ga pojmujemo ljudje.

Po: S. Čuk, Misli srca