Mr 10,17–30

»KAJ NAJ STORIM?«

Vsakemu izmed nas veljajo Jezusove besede o poti popolnosti, ki naj jo izberemo, da se naše prijateljstvo z njim poglobi in utrdi. To, kar nam govori, moramo vzeti zares in po tem uravnavati svojo življenjsko pot. Iz življenja sv. Antona Puščavnika je znano, da se je za to obliko hoje za Kristusom odločil prav ob poslušanju današnjega evangeljskega odlomka. »Eno ti manjka: pojdi, prodaj vse, kar imaš, in daj ubogim, in imel boš zaklad v nebesih; potem pridi in hodi za menoj«! Bil je prepričan, da so te besede namenjen prav njemu – in njihovo naročilo je nemudoma izpolnil. Podobno je ravnal sv. Frančišek Asiški: odrekel se je očetovemu bogastvu in se »zaročil« z uboštvom, da bi s svobodnim srcem služil Bogu.

Zgodba o bogatem mladeniču, ki je bil dober in iskren, vendar premalo velikodušen, nam hoče povedati, da naj svojega srca ne navezujemo na dobrine tega sveta. Te namreč pogosto težijo našega duha, da se ne more dvigniti v višine Božjega sveta.

Smrtno nevarna bolezen materializma ne grozi samo bogatim, saj obstajajo tudi ubogi, ki se niso pripravljeni odreči svoji mali lastnini. Vsakdanje življenjske izkušnje povedo, koliko »greha« (zavisti, sovraštva, sporov, tožb) povzroči pohlep po imetju! Kakor da bi mogli vse to odnesti s seboj čez prag smrti.

Razumno in modro je na začetku vsakega dne, pa tudi večkrat čez dan, prositi Gospoda: »Dobri Učitelj, kaj naj storim?« Ne živimo od danes na jutri, ustvarjeni smo za večnost, ki jo bomo dosegli, če bomo nabirali »zaklade«, ki bodo šli z nami! Bodimo tudi mi kot mladenič pogumni in povprašajmo Gospoda, kaj nam je storiti? Pa ne ostanimo zgolj pri vprašanju, aktivno in dejavno se na to odzovimo, da bodo naša dejanja privedla k rezultatu – večni sreči, polnosti življenja.

Po: S. Čuk, Misli srca