Lk 16,19–31

ČISTO PRI NAŠIH VRATIH

Mati Terezija je pripovedovala, da je bila v Bombaju velika konferenca o revščini. »Ko sem prišla na kraj srečanja, sem prav nasproti vhoda, kjer je več kot sto ljudi razpravljalo o problemu lakote, našla umirajočega človeka. Vzela sem ga v naš dom za umirajoče, kjer je umrl zaradi lakote, medtem ko so ljudje v konferenčni dvorani govorili, kako bodo v petnajstih letih pridelali toliko hrane, toliko tega in toliko onega živila …«

Učeni udeleženci konference so pri vratih imeli človeka, ki je bil potreben njihove pomoči.

Tudi »pri vratih« (Lk 16,20) bogataša iz današnjega evangelija je ležal revež, naveden prav z  imenom – Lazar. Ni bil deležen pozornosti, celo psi so imeli z njim več usmiljenja kot bogataš. Ta je najbrž  imel velike načrte in ustvaril velike stvari, o čemer pričata njegov visoki položaj in bogastvo, a je prezrl stisko konkretnega človeka.

Taka nevarnost preži na vsakega človeka. Kdo ne pozna ljudi, ki govorijo, da bi radi šli med najbolj revne in zapuščene ter jim pomagali? Hočejo pomagati pri velikih projektih in zasedati vidna mesta v humanitarnih organizacijah, obenem pa niso sposobni prijaznosti v družini, na delovnem mestu ali v soseski, bežijo od zakonca in otrok ter ta beg »oblečejo« v plašč plemenitosti.

»S prijateljicami smo bile na dopustu, obiskale smo tudi cerkev. Kako lepo je bilo!« mi je pripovedovala neka gospa. Ne vem, ali sem ravnal prav, ko sem ob njenih besedah molčal in ji nisem odgovoril, da bi bilo bolje, če bi šla na dopust z možem in otroki ter bi te peljala v cerkev. Morda bi ti prav po njeni odprtosti in konkretnih dejanjih prijaznosti najbližji lahko spoznali Boga? Kolikokrat ljudje napačno menimo, da se bomo po izrednih dogodkih približali Bogu.

Po: B. Rustja, Tvoje obličje iščem