Lk 19,1–10

KAJ DELAJO GREŠNIKI V CERKVI?

V današnjem evangeliju farizeji obtožujejo Jezusa, ker se je ustavil pri Zaheju. Godrnjali so: »Ustavil se je pri grešnem človeku« (Lk 19,7).

Navzočnost grešnikov v Cerkvi je bila in je za ljudi vzrok pohujšanja. Toda napake opažamo povsod: v družinah in organizacijah, tudi v Cerkvi. Ob napakah in grešnosti običajno srečamo nasprotni stališči. Ko ljudje slišijo, da je neki človek zagrešil kaj težkega, govorijo: »Takih ljudi ne bi  smeli trpeti v Cerkvi, morali bi jih izbrisati iz krstne knjige!« Ko pa, nasprotno, slišijo, da nekdo ne sme prejemati zakramentov, protestirajo: »Pa saj ne živimo v srednjem veku!« Čeprav odrekanje prejemanja zakramentov pomeni resen klic k spreobrnjenju, povabilo, naj se vrnejo k popolni edinosti s Cerkvijo, ali kakor pravi današnje prvo berilo: »Opominjaš jih, v čem so grešili, in opominjaš, naj se odvrnejo od hudobije in verujejo vate, Gospod« (Mdr 12,2).

Nihče ni brez napak. A zakaj javnost motijo prav napake v Cerkvi? Zdi se mi, da ljudje velikokrat kažejo na napake članov Cerkve, da bi »opravičili« svoje, nekako v slogu: »Če oni grešijo, potem se ni več treba držati zapovedi!« Verniki nismo brez napak, zato Cerkev primerjamo z zdraviliščem, kamor se zatekajo bolniki, ki bi radi prav z bivanjem v zdravilišču ohranili zdravje. Kaj pa napake duhovnikov? Žal tudi mi nismo brez njih. Na neki način bi duhovnika lahko primerjali z bančnim uslužbencem, ki ne daje od svojega, ampak posreduje tuje bogastvo. Tudi duhovnik ne daje od svojega, ampak posreduje od Božjega bogastva. Saj lahko celo bolni zdravnik zdravi bolnika!

Po: B. Rustja, Tvoje obličje iščem