Lk 20,27–38

VEČNOST IZ LJUBEZNI

V življenjepisu neke kandidatke za svetnico je opisan izredno zanimiv dogodek. Bodoča svetnica je stregla hudo bolni ženi. Svetniška žena je bolníco, ki je trpela in je šla že proti koncu, želela spraviti z Bogom. Obzirno ji je omenila to možnost, bolníca pa jo ostro zavrnila: »Če bi bil Bog, potem ne bi bila tu in tako trpela!« Po tem dogodku ji je žena dan za dnem stregla z veliko pozornostjo in ljubeznijo, dokler ji nekega dne bolnica ni rekla: »Dobrota, ki mi jo izkazujete, ne more biti izgubljena.« Ljubezen, s katero je žena stregla bolnici, ne more umreti in ne more biti izničena. Vse na svetu mine, vse potone v pozabo, samo ljubezen in njena dela bodo ostala.

Naš Bog je Bog ljubezni, zato »ni Bog mrtvih, ampak živih« (Lk 20,38). Vstajenje od mrtvih kar izžareva iz današnje Božje besede. Božja ljubezen traja večno in ne more miniti niti ob srečanju s smrtjo, če hoče ostati zvesta sami sebi. Kjer je na delu Bog in njegova ljubezen, tam je nesmrtnost. Bog pokaže svoj pravi obraz prav v vstajenju. Vera v vstajenje je izraz zaupanja v Boga, v njegovo besedo in njegovo obljubo.  Če res globoko verujemo vanj in zaupamo v njegovo obljubo, bomo verovali v vstajenje in večno življenje. Vera v vstajenje temelji na močnem zaupanju v Boga.

Ljudje, ki so verovali v večno življenje, so v svojem življenju naredili velike stvari. Primer svetniške žene, ki je stregla bolnici, je samo eden izmed številnih dokazov za to. Pravijo, da danes številni ljudje ne verujejo v vstajenje in večno življenje. Ali ni morda to tudi zato, ker jim ni še nihče – podobno kot svetniška žena bolníci – pokazal, da ljubezen, ki je združena s Kristusovo ljubeznijo, ne more umreti?

Po: B. Rustja, Tvoje obličje iščem