Mt 11,2–11

KAKŠEN BOG MORA PRITI?

Janez Krstnik v današnjem evangeliju doživlja stisko. Okrog sebe nima učencev in ljudje se več ne zatekajo k njemu, ampak je zaprt v ječi. Ve, da ne more pričakovati nič dobrega. Krstnik je oznanjal Odrešenika, mu pripravljal pot, sedaj pa ga v  ječi mučijo bistvena vprašanja. Zato si postavlja temeljno vprašanje: je ta, »ki mora priti« (Mt 11,3), pravi? Podobne trenutke krize  poznamo tudi iz življenja svetnikov, ko so doživljali skušnjave o smislu življenja, se pravi o bistvenih stvareh človeškega bivanja. Mučila jih je skušnjava, da njihovo delo nima pravega pomena, pogosto pa se jim je zdelo, da se jim Bog ne odziva. Poznali so »temno noč« Božje odsotnosti in puščavo njegovega molka. Vendar velja, da bo moral vsakdo, kdor se odpravi na pot za Gospodom, vedno pričakovati kakšno presenečenje: Bog ne bo tak, kakršnega mi pričakujemo, zato Boga srečamo samo v ponižni veri, in ko se mu prepustimo, da se nam bliža po poteh, ki si jih ne moremo niti zamišljati.

Janez Krstnik je največji »med rojenimi od žená«, pravi sam Jezus. Zakaj? Tudi zato, ker  postavlja vprašanje: »Ali si ti tisti, ki mora priti, ali naj čakamo drugega?« Ne želi si ustvariti svoje podobe Boga in ne želi si izoblikovati svojega malika, ampak ostaja odprt. Poslušen je Drugemu. Prav njegova izkušnja nam pove, da Boga ni mogoče opisati ali »ujeti« v naš miselni koncept, ampak se vedno »izmuzne« našim opisom. Bog je večji od našega koncepta in neskončno presega našo misel.

Po: B. Rustja, Tvoje obličje iščem