Mt 3,13–17

LJUBLJENI BOŽJI OTROCI

V evangeljski pripovedi o Jezusovemu krstu nas preseneti, da se je Janez Krstnik branil krstiti Jezusa, saj mu je dejal: »Jaz bi se ti moral dati krstiti, pa ti hodiš k meni« (Mt 3,14). Zakaj tako? Janezov krst  je bil krst »pokore«. Prejemali so ga grešni ljudje kot znamenje, da se hočejo spreobrniti. Kristus pa,  vemo, ni imel greha in mu ni bilo potrebno delati pokore. Zato je Kristus s tem, da se je dal krstiti, hotel pokazati solidarnost z ljudmi, ki jih je prišel odrešit. Pomenljivo je, da se je dal krstiti, in to javno, in je tako »izpolnil vso pravičnost«. Na ta način se je približal ljudem, ki smo grešni, in se poistovetil z nami. Stopil je v vode Jordana, ker nam je želel povedati: »Želim biti z vami. Na vaši strani sem!«

Ponižal se je in stopil na raven grešnikov. Poistovetil se je z nami, da bi odstranil ovire, ki so ločevale človeka in Boga. Še na en način je Kristus pokazal, da je on Bog, ki hoče biti blizu človeku, nam vsem enak, »vendar brez greha« (Heb 4,15).

Kristus je pri krstu v Jordanu javno sprejel poslanstvo, ki mu ga je zaupal Oče, to je, da bo odrešil človeka. Po krstu je »glas iz nebes rekel: ΄Ta je moj ljubljeni sin, nad katerim imam veselje’« (Mt 3,17). Ko je Kristus postal človek, je vse ljudi naredil za svoje brate. Ko ljudje sprejmemo poslanstvo, ki nam ga je namenil Bog, potem postanemo tudi mi ljubljeni Božji otroci, nad katerimi ima Gospod veselje. Prosimo Gospoda, da bi tudi v težavah in za ceno žrtve mogli sprejeti poslanstvo, ki nam ga je namenil, in postati njegovi ljubljeni otroci, nad katerimi bo imel veselje.

Po: B. Rustja, Tvoje obličje iščem