Jn 1,29–34

JAGNJE BOŽJE prinaša življenje

Ko je Janez Krstnik zagledal Jezusa, da prihaja k njemu, je rekel: »Glejte, Jagnje Božje, ki odjemlje greh sveta« (Jn 1,29). Jagnje je od najzgodnejše krščanske tradicije podoba Kristusa. Ta podoba je prešla tudi v mašne molitve, saj duhovnik tik pred obhajilom ponovi Krstnikove besede. In zakaj je jagnje podoba Kristusa?

Izraelci so bili po jagnjetovi krvi rešeni smrti in so po zavezi postali Božje ljudstvo. Že od samega začetka je Cerkev v tem jagnjetu videla predpodobo Kristusa, saj smo bili po krvi Kristusa – pravega Jagnjeta, (od)rešeni smrti, kakor so bili Izraelci rešeni smrti po krvi jagnjeta. Ni naključje, da je Kristus umiral na križu, ko so Judje klali jagnjeta za velikonočno večerjo. Kristus je nase privzel greh ljudi, da bi nas odrešil. Zato je on pravo »Jagnje Božje, ki odjemlje greh sveta«, kakor ga je označil Janez Krstnik.

On, katerega podoba je jagnje, je ljubil ljudi vse do smrti ter jim tako odvzel grehe, je lahko kot človek razumel skrivnost Božje ljubezni in sedaj lahko to razodeva ljudem. Kristus ljudem odkriva nov pogled na zgodovino in na njihovo življenje. V luči darovanega Jagnjeta drugače vidimo dogodke v zgodovini in v našem življenju. V njem so osvetljeni skriti dogodki in v njem dobijo vrednost še tako drobna in nepoznana skrita dobra dejanja ljudi, za katera jim drugi niso dali priznanja. V njegovi luči je »povzdignjeno« neznano in krivično trpljenje ljudi. 

Kristus se je žrtvoval za naše grehe, da bi nam pokazal nov pogled na zgodovino in dogodke. Zagotovil nam je, da se splača truditi za dobro. Nobena beseda, izrečena iz ljubezni, in nobeno dejanje, narejeno v ljubezni, ni izgubljeno. Tako nas rešuje občutka nekoristnosti in nesmiselnosti v našem življenju.

Po: B. Rustja, Tvoje obličje iščem