ZAKRAMENTA OZDRAVLJANJA POKORA Krščanski nauk o spovedi     Krst nas naredi za ude Kristusovega telesa ter za brate in sestre med seboj. Evharistija nas zedini v občestvo z Gospodom in med seboj. Imamo pa tudi grenko izkušnjo, kako se vezi te edinosti zrahljajo zaradi naših nemarnosti in slabosti. Vsak greh natrga ali pretrga vezi, ki nas zedinjajo. Posledice greha so hude. Ne prizadenejo le našega osebnega življenja. Odločitev zoper Boga pomeni prispevek k neredu, ki ga greh vnaša in vzdržuje v Cerkvi in v svetu.        Zakrament odpuščanja je znamenje sprave z Bogom in z občestvom. Ta zakrament dvigne grešnika in ga spreobrne v globini. Jezusove prilike razodevajo veselje nad spreobrnjenjem grešnika in pozornost, ki je je spreobrnjeni deležen.  Gospodov križ je podoba naše sprave. Samo Bog more odpuščati grehe. Na velikonočni večer se je Jezus prikazal apostolom in jim dal Svetega Duha, da bi mogli odpuščati grehe v njegovem imenu. Ta služba je danes zaupana škofom in z njihovim pooblastilom drugim duhovnikom.  Človekova vest     Greh, zabloda, krivda, grenkoba, očitki vesti in nevolja, skesanost ali brezbrižnost. Toliko čustev, včasih navzkrižnih, pretresa našo vest. Imamo izostren čut za zlo, ki je razširjeno v svetu, čutimo se krive za marsikaj, a za nič odgovorne. Mogoče je, da naša vest zaide v skrajna pretiravanja, ali pa nasprotno, da zakrkne. Vsak kristjan se mora ravnati po vesti, toda vest ni postava. Vest si moramo tudi vzgajati. Vsak kristjan, ki pravilno pozna zahteve krščanske morale, jih je dolžan razložiti tistemu, ki ne vidi jasno. Še več, ko drug drugemu pomagamo k jasnosti, gradimo skupnost in drug drugega rešujemo greha.       Če je res, da mora vsakdo delati po vesti, se mora v vesti poučiti, da ne bi delal na slepo, kajti ravnanje po vesti ni delanje po svojem okusu. Ravnati po vesti pomeni, odkrivati globoke zahteve svojega osebnega življenja in poklicanosti ter jih osebno sprejeti. Da bi bolje vzgojili vest moramo poslušati Božjo besedo, cerkveno občestvo in družbeno skupnost, kajti vest ne ustvarja postave, temveč jo sprejema od Boga in človeške družbe.      Narediti pogrešek pomeni kreniti s poti, ki jo predpisuje kako pravilo ali kak ideal, ki smo si ga postavili. To pomeni zgrešiti postavljeni cilj. Storiti greh pa pomeni zavestno in prostovoljno narediti nekaj zlega. Greh je več kot samo zgrešeno, napačno dejanje. Greh rani odnos do Boga, do drugih in do nas samih. Greh nas ne napade iznenada. Ima svoje kotišče v naših navadah, v godrnjenju našega srca, v nejevolji naše duše, v zablodah našega razuma… Nekega dne se bo pokazal na zunaj, a šele tedaj, ko je grešnika potisnil tja, kamor je prišel po volji kamnitega srca, izsušene duše in sprevrženega razuma. Spraviti se torej pomeni vrniti se k milosti svojega krsta, da bi tam našli čisto srce, preprosto dušo in globoko spoznanje skrivnosti vere.     Niso vsi grehi enaki. Obstajajo misli, besede, dejanja in opustitve, ki jih vest graja. Če gre za majhne stvari, govorimo o malih, odpustljivih grehih. To niso smrtni grehi, ker ne ubijajo povezanosti z Bogom in s Cerkvijo. Dobro je, da gre kristjan vedno znova vase in se spravi z Bogom in Cerkvijo, preden zapade v brezbrižnost. Veliki ali smrtni grehi označujejo takšno naravnanost srca ali takšno ravnanje, ki hudo, v veliki meri oškoduje povezanost z Bogom, Cerkvijo in z ljudmi. Ti grehi ne morejo biti odpuščeni brez zakramentalne spovedi. Potrebnost in obveznost spovedi     Spoved je najprej zakrament, dejavno znamenje Božjega usmiljenja in odpuščanja. Pri spovedi položimo pred Boga svoje slabosti, grehe, svojo majhnost, nemoč in ga prosimo, da se nas dotakne s svojo rešilno in zdravilno močjo. Poleg tega je spoved tudi srečanje s samim seboj. Pri dobri pripravi na spoved se moramo nujno vprašati kaj se dogaja z nami. Ali smo se od zadnje spovedi kaj spremenili in če smo se, kako se to odraža v našem življenju. Človek mora v življenju napredovati na boljše, toda kako naj napreduje, če ne ve kaj vse se dogaja z njim.     Za kristjane je določeno, da se morajo spovedati svojih grehov vsaj enkrat v letu. Spovedati se moramo, kadar zavestno in neprisiljeno naredimo velik greh, drugače pa je še vedno pravilo, da je za kristjana, ki se želi v svojem življenju truditi za duhovni napredek najbolj priporočljiva redna mesečna spoved (na primer: prvi petek, prva nedelja…) Prva spoved     Prva spoved je običajno pred prejemom prvega obhajila. V skladu z določili plenarnega zbora Cerkve na slovenskem so v stiški župniji to otroci tretjega razreda. Kdaj točno bodo otroci opravili prvo spoved mora presoditi katehet, glede na pripravljenost in versko zrelost otrok. Vsekakor pa naj bo kateheza naravnana tako, da bo spoved na dan pred prvim obhajilom vsaj druga ali tretja v otrokovem življenju. Spovedna praksa     Ljudje imamo različne spovedne prakse. Nekateri imajo stalnega spovednika, ki je hkrati tudi duhovni voditelj. Ta način je zelo dober, saj kristjan ob njem skozi pogovor in nasvete duhovno raste ter napreduje v duhovnem življenju. Drugi se držijo cerkvene zapovedi, ki določa, da se je kristjan dolžan vsaj enkrat v letu spovedati svojih grehov.         BOLNIŠKO MAZILJENJE Zakrament     Bolezen in trpljenje prebudita v človeku usodna vprašanja. Človek, ne le, da ima bolezen, temveč je bolan. Bolezen prizadene telo, a prav tako tudi duha. Včasih bolnik izgubi pogum, postane potrt, doživlja tesnobo in dvom. Krščanska skupnost že od vsega svojega začetka daje posebno pozornost obiskom in skrbi za bolnike.     Kako bi nas mogel Bog pustiti v bolezni in stiski, ne da bi nam dal učinkovito znamenje svoje odrešenjske navzočnosti? Bolniško maziljenja olajša trpljenje in pomiri tesnobo. Bolniške nege ne nadomesti, posveti pa prizadevanja zdravnikov, bolniškega osebja in svojcev. Zakrament bolniškega maziljenja je znamenje tiste milosti, ki odrešuje in ozdravlja. Živi Kristus zaznamuje s svojo ljubeznijo trpečega človeka, ga reši ter telesno in dušno okrepi. Globok mir, ki izvira iz človekove sprave z Bogom ter sprejetjem svoje bolezni, pomaga bolniku, da si čim bolj pomaga z zdravstvenimi ukrepi tistih, ki zanj skrbe.     Zakrament bolniškega maziljenja obnavlja zaupanje v Boga, daje moč v boju zoper skušnjave in utrjuje zakrament sprave. Ta zakrament namreč odpusti grehe, ki se jih bolnik ni mogel spovedati, in odstranja posledice greha, ki so še ostale v bolniku. Kdo naj prejme zakrament bolniškega maziljenja     Ker so temu zakramentu včasih rekli ''poslednje maziljenje'', se ga je prijel prizvok, da je namenjen samo umirajočim. V resnici je ta zakrament namenjen vsem kristjanom, ki so tako bolni, da bi to utegnilo privesti do smrti. Ne smemo torej čakati, da bi bil bolnik na pragu smrti, ali že mrtev, ko prejme zakrament. Ta zakrament lahko prejmejo tudi ostareli, ki jim pod težo let pešajo življenjske moči, ali pa bolniki pred operacijo, ki je združena z resno nevarnostjo.  Obred bolniškega maziljenja     Razen ob nujnih primerih se zakrament bolniškega maziljenja obhaja v molitvenem okviru. Prav je če so družinski člani, prijatelji in tisti, ki strežejo bolniku pričujoči pri tem zakramentu. Njihovi obrazi, ki so bolniku domači, iskrena molitev in navzočnost so vidno znamenje pozornosti, ki jo ima Bog za bolnika, in znamenje solidarnosti krščanskega občestva s trpečim.     Obred začnemo z molitvijo kesanja, bolnik lahko pred tem opravi sveto spoved. Nato preberemo tekst iz Svetega pisma. Sledi obred maziljenja, ko duhovnik molče položi roko na bolnikovo glavo. Nato z bolniškim oljem naredi znamenje križa na čelu in na dlaneh ter moli: "Po tem svetem maziljenju in svojem dobrotnem usmiljenju naj ti Gospod pomaga z milostjo Svetega Duha. Amen. Odpusti naj ti grehe, te reši in milostno poživi. Amen." Sledi molitev Očenaša, na kar bolnik, lahko prejme sveto obhajilo. Obred zaključimo z blagoslovom. Poslednji zakrament      Poslednji zakrament ni bolniško maziljenje, temveč sveto obhajilo, ki mu pravimo sveta popotnica, kar bi pomenilo ''oskrba za pot''. Sveta evharistija, velikonočni zakrament v najodličnejšem pomenu, je duhovna hrana, ki vernika pripravi na prehod s tega sveta k Očetu. Kakor uvajanje v krščanstvo obsega tri zakramente: krst, birmo in evharistijo, tako se kristjan na zadnji poti opre na milost zakramentov sprave, bolniškega maziljenja in svete popotnice. Na pragu smrti napravi verujoči še zadnje korake k cilju svojega potovanja, ko zadnjikrat prejme Kristusovo telo in se s tem pripravi na sprejem božjega usmiljenja, ki so mu ga v življenju zakramenti nenehno podarjali. Prvi petki     Tretja Božja zapoved naroča, naj posvečujemo Gospodov dan. To pomeni, da se ob nedeljah in zapovedanih praznikih zberemo v cerkvi. Mnogi naši bratje in sestre zaradi starosti ali bolezni tega stalno ali občasno ne morejo. V ničemer zaradi tega ne nosijo pred Bogom krivde, vendar je prav, da jim krščansko občestvo omogoči povezanost z oltarjem. Mnogim to zelo veliko pomeni. Temu so namenjeni prvi petki, ko duhovnik obiskuje tiste, ki zaradi omenjenih tegob ne morejo več redno zahajati k bogoslužju v cerkev, vendar želijo prejemati sveto obhajilo.     Prav je, da jim to omogočimo. Zato naj bodo svojci, zlasti otroci, pozorni tudi na to morebitno željo in o tem obvestijo župnika. Prav tako naj bodo na to pozorni župnijski sodelavci, zlasti člani župnijske Karitas. Ko opazijo, da kdo od bratov in sester zboli in je zaradi tega priklenjen na dom, z obiskom ponudijo možnost obhajila ob prvih petkih in nato željo posredujejo župniku. Le tako bomo res vsi člani iste krščanske družine povezani in zbrani okoli iste nebeške mize, okoli oltarja, s katerega prejemamo hrano za našega duha.http://zupnija-slovenska-bistrica.rkc.si/index.php/content/display/306