Svetost – nedosegljiv ideal ali vsakodnevna izbira?

Ko govorimo o svetosti, se mlad kristjan pogosto znajde v precepu. Svetost? Okej, ampak … Z vidika današnje kulture se prizadevanje za svetost zdi zastarelo in že kar noro početje, predvsem pa je velika ovira pri zapovedanem uživanju življenja, kjer se vse vrti okrog lahko prisluženega denarja in uspeha za vsako ceno, okrog najnovejših tehničnih pripomočkov, celonočnih zabav in kratkotrajnih zvez, ki temeljijo na telesni privlačnosti. Zdi se, da v takšnem svetu ni prostora za svetost.

Zatakne se tudi znotraj Cerkve. Svetniki so naši ideali! Seveda, a nanje pogosto gledamo kot na zvezde na nebu – lepe, svetle, popolne … Predvsem pa nam, navadnim smrtnikom nedosegljive. Ko nam svetnike kdo postavlja za zgled, nas zato prime, da bi puško pri priči vrgli v koruzo. Napol obupano, napol uporno skomignemo z rameni, češ, itak je brezveze, mi smo pač takšni in takšni in nikoli ne bomo … Dovolimo, da v naše pomisleke poseže apostol Pavel, ki v Pismo Kološanom takole zapiše: »Božji izvoljenci, sveti in ljubljeni« (Kol 3,12). Hmm, kaj hoče reči s tem? Mi, da smo sveti? A zdaj? Kaj pa sploh pomeni iskati svetost, biti svet?

Sami sebi se pogosto zdimo največji grešniki, toda sveti Pavel nam govori ravno nasprotno. Pravi, da nas je Bog izbral, da smo zanj sveti že zdaj in da  nas ima neizmerno rad. Ni rekel, da bi morali biti popolni, ni nam treba postati boljši in lepši, da bi si zaslužili njegovo ljubezen. Vse to že imamo – njegova ljubezen nas ovija in varuje kot topel plašč pozimi. Ko to začutimo in spoznamo, lahko ljubezen, ki nam jo velikodušno naklanja Nebeški Oče, pričnemo živeti.

Svetost torej ni le v čudežih in velikih dejanjih, v resnici je sestavljena iz čisto majčkenih vsakodnevnih trenutkov in del, ki jih zmore vsak izmed nas – tudi jaz, tudi ti. Svetost je sestavljena iz trenutka, ko na revnejšega sošolca pogledamo z usmiljenjem in sočutjem, in iz trenutka, ko sedež na avtobusu odstopimo starejši gospe, ki težko stoji. Pa iz trenutka, ko bratcu že desetič potrpežljivo razložimo matematični postopek, in iz trenutka, ko se nehamo pretvarjati, da smo vse razumeli in profesorici pošteno povemo, česa ne razumemo … Svetost, ki jo živimo v vsakdanjih odnosih, so mala dejanja, ki jih naredimo s sočutjem in z ljubeznijo. Le-ta vodijo do osrečujočih odnosov z našimi bližnjimi.

Nina Pirc Vovčko