Zgodba pripoveduje, da so v nebesih nekega dne hoteli prešteti svoje goste. Priredili so velik sprejem. Bilo je veliko predstavljanja, pozdravov in voščil, kot je navada pri takih slovesnostih. V enem kotu ogromne dvorane sta stali druga ob drugi dve osebi. Napenjali sta možgane in se skušali spomniti, če sta se morda kdaj na zemlji srečali, pa vse zaman. Tedaj sta se ena drugi predstavili. »Dobrota,« je povedala prva. »Hvaležnost,« je odvrnila druga.

To je seveda zgodba, ki si jo je nekdo izmislil z namenom, da bi povedal veliko resnico – hvaležnost zelo redko spremlja dobroto.

Kdor se ne zna zahvaljevati v vsakdanjem življenju, tudi pri maši ne bo sposoben zahvale. Kdor ne zna ljudem reči hvala za drobne vsakdanje usluge in pozornosti, ne bo čutil potrebe, da bi izkazal hvaležnost Bogu.

Ko bomo šli danes od maše – zahvalne daritve z enim samim praktičnim sklepom: ko bomo vzeli v roke žlico, ko bomo v njih držali kruh ali drugo hrano, se živo spomnimo, da je Božji dar. Dobrota, ki nam jo Bog izkazuje dan za dnem, naj bo za nas šola dobrote in hvaležnosti.