Mt 25,31–46

NA KATERO STRAN PA SODIŠ TI?

Dejstvo je da bo pri poslednji sodbi vsakdo obravnavan osebno. Mejo med pravičnimi in pogubljenimi pa bo jasno začrtala ljubezen. Vsakdo se bo našel na tisti strani, za katero se je sam odločil. Sodnikove besede, da morajo pogubljeni proč izpred njega, izražajo nepremostljivost obeh strani. Večni ogenj je nezaceljiva rana srca, ki je bilo ustvarjeno za druge, a se je zakrknilo in obrnilo vase. Zakaj? – Večna skrivnost!

Nekoč je živel človek, ki se je o njem govorilo, da je brez srca. Mislil je samo nase in veroval samo vase. Z obema nogama je teptal človeške in Božje zapovedi. Dobrine sveta je užival sam, užival obilno, užival brezobzirno. Ko so mu rekli, da je takšno življenje grešno, je odvrnil, da se požvižga na Boga in na hudiča. – Umrl je in se kmalu zatem zbudil na nekakšni ravnici. Nikjer nikogar. Zakašljal je in počakal. Nič. Zaklical je, če je kje kdo. Spet nič. Polotil se ga je nemir. Vstal je in se začel razgledovati. Na vse strani do obzorja pusta praznota. Begal je sem ter tja in vpil: »Če si kje kdo, oglasi se!« Nikjer nobenega odziva, nobenega odmeva. Gluhi molk, smrtna tišina. Postalo ga je strah. Začel je divjati in tuliti: »Nočem biti tukaj!« Tu je grozno. Znorel bom od te praznote in osame.« – Glas, ki je bil popolnoma enak njegovemu, ga je vprašal: »Ali hočeš v nebesa, med angele in svetnike?« – »Nikakor ne! Njihove družbe ne bi prenesel. Rajši grem v pekel.« – »Ja, kje pa misliš, da si?« – »Če sem v peklu, bi pa moral biti vsaj hudič nekje, ne pa da sem sam.« - »Ali se nisi nekoč nanj požvižgal?«

Nepredstavljiva je lahko samota, brez ljubezni sočloveka in Boga. Vsak dan znova se trudimo, da nas bo Ljubezen poslednji dan pripeljala v večno srečo.

Po: Beseda da Besedo