Mr 13,33–37

ČUJTE TUDI VI!

Adventni čas je čas ponovnih začetkov. Zdi se nam, kot da nam je na novo obljubljeno vse to, v kar upamo, in da bo praznik Božiča nekako na novo zgradil navzočnost, ki jo vsi tako kruto pogrešamo. Prav o tem nam spregovori Gospod v današnji Božji besedi.

Evangelij nam pripoveduje zgodbo o človeku, ki je odšel na potovanje. Prav ta gospodar hiše, ki je začasno odsoten, se bo vrnil. Jezus na koncu te zgodbe da tistim, ki ga poslušajo, zelo jasen ukaz: »Čujte torej …« Najbrž je prav to preprost nasvet glede budnosti, ki se je uporabljal v vsakdanji govorici in ga je Jezus spretno uporabil v tej kratki priliki. V resnici je to precej več kot zgolj nasvet ali moralna zapoved. Gospod nam govori o svoji odsotnosti.

Povsem jasno je, prišel je. Zapustil je svojo hišo. Zdi se, da je zapustil ljudi. Prav to tudi pravi Izaija Gospodu v svoji molitvi: »Svoj obraz si skril pred nami.« Nahajamo se času Božje odsotnosti, tako v naših srcih, kot v svetu. 

Redkokdaj Božja beseda tako kot danes sovpade s splošnim prepričanjem ljudi. Vtis, ki ga imajo ljudje v tem zemeljskem bivanju, je prav tak, kot ga opisuje tisti Izaijev vzklik, v katerem presenečeno vpije: »Zakaj si pustil, Gospod, da smo zašli?«

Bodimo dosledni. Gotovo je, da če se nam zdi Bog oddaljen in odsoten v tej naši vsakdanji resničnosti, to nikakor ne pomeni, da ga sploh ni. Ravno nasprotno. On zopet pride. Tu bo iznenada, nepričakovano. Ponoči, opolnoči, ob petelinjem petju, zjutraj, nihče ne ve. Znano je le: »Vsem pravim: Čujte!« Zato prav v adventnem času, ki se zdi sprva kot čas odsotnosti, še bolj občutimo, da postaja advent obdobje čuječnosti in zavestne pozornosti do nečesa, kar se bo kmalu razodelo.

Po: T. Kompare