Jn 1,6–8.19–28

VIDCI Nevidnega

Večina ljudi ne premišljuje veliko o svojih očeh. Preprosto jih uporablja, bolje rečeno: z njimi vsak dan gleda in opazuje sto in tisoč reči okrog sebe.

Pisatelj Malega princa S. Exupery je povedal besede, ki so jih za njim mnogi ponavljali. Pravi, da je treba gledati s srcem, če hočemo stvari, ljudi in dogodke prav razumeti. Ni zanikal vloge, ki jo imajo oči v našem življenju, saj je tudi sam z njim gledal. Opozoril je le na resnico, da same telesne oči ne vidijo vsega in ne dosežejo bistva; da imajo stvari, ljudje in dogodki neko globljo vsebino in resničnost, do katerih se dokopljemo šele, ko pogledom oči dodamo poglede srca.

So pa ljudje, ki vidijo še več. Recimo Friderik Baraga – o njem so Indijanci, med katerimi je deloval kot misijonar, govorili: »Hodil je, kakor bi videl pred seboj neko skrivnostno luč.« Indijanci te luči niso videli. Baraga jim o njej ni pripovedoval. Toda ko so ga opazovali, kako odločno stopa pred njimi; ko so se spraševali, od kod jemlje moč za tako dolga in naporna potovanja, kako je neustavljiv v svojih načrtih, se jim je porodila misel: Neko luč vidi pred seboj.

Množica ob Jordanu se gnete okrog postavnega, koščenega, z velblodjo kožo ogrnjenega moža. »Ali si ti Kristus, si Elija, si prerok …« ga sprašujejo. »Nič od tega nisem.« odgovarja. »Sem pa glas vpijočega. Vidim, česar vi ne vidite. Sredi med vami je Nekdo, ki ga ne poznate. Zastrte oči imate, ker imate zastrta srca. Spreobrnite se, odrecite se hudobiji in popačenosti, molite in pokoro delajte, glejte s srcem, pa se vam bodo oči odprle!«

Dejstvo je, da smo tudi mi toliko kristjani, kolikor smo resnično vidci Nevidnega.

Po: F. Cerarju