Mr 1,25–39

MOLITEV NA SAMEM IN MOGOČNA DELA

Jezus je v ljudeh budil zaupanje in ga tudi potrjeval. Veseli so bili, da so se v svojem trpljenju in stiski lahko zatekli k njemu. Ni čudno, da so ga želeli zadržati pri sebi. Vendar se je pred ljudstvom umaknil. Že navsezgodaj je šel v samoto, da bi molil. Evangelist nam ne razkriva, katera je bila Jezusova molitev; morda se je Bogu zahvaljeval za dober začetek svojega delovanja, morda ga je goreče prosil za svoje nadaljnje delovanje, morda je v jutranji tišini preprosto želel mirno in zbrano biti ob Očetu ali pa je ob pogledu na jezero in pokrajino ob njem, ki je vedno bolj vstajala iz nočne teme, opazoval dela Božje stvariteljske moči in zanje slavil Boga – Očeta. Povabljeni smo, da si tudi mi kdaj vzamemo čas in v miru in tišini na tak ali drugačen način molimo z Jezusom. Tudi on, ki je na neprimerljiv način povezan z Bogom in mora izpolniti zelo veliko poslanstvo, si vzame čas in svobodo za trenutek z Bogom; zakaj si ga ne bi tudi mi?

Tako kot se Jezus ni dal prisiliti le k eni obliki delovanja, se tudi ni pustil vezati le na en kraj. Oznaniti mora novico, ki se najprej usmerja na celotno Galilejo. S tem oznanilo nastopi v sinagogah (shodnicah). Izrael je imel le en tempelj v Jeruzalemu, sinagoga pa je stala v vsakem judovskem kraju. Je kraj, na katerem se skupnost zbira k molitvi in posluša Božjo besedo. Jezus ne nastopa v puščavi (kot Janez Krstnik), temveč gre med ljudi v sinagoge. Ne ustavi se zgolj pri oznanjevanju. Tako kot je v Kafarnaumu, potem ko je z močjo učil ljudstvo, izgnal demona, tako je tudi njegovo nadaljnje delovanje povezano z mogočnim izganjanjem sil, ki nasprotujejo Bogu in mučijo ljudi. Ta povezanost med oznanjevanjem in mogočnimi deli, ki pomagajo ljudem, je kasneje značilna tudi za njegove apostole. K takemu vdanemu, »zastonjskemu« oznanjanju, pa nas vse vabi tudi apostol Pavel v današnjem drugem berilu.

Po: F. Cerar